Javni odgovor poslancu SDS Miru Petku in deželnemu tajniku Ssk Damjanu Terpinu:

Nihče od nas ni toliko naiven, da bi ne pričakoval javnih posledici v zvezi s t.i. “incidentom” na sedežu Generalnega Konzulata RS, vsekakor pa bi nihče ne pričakoval, da bodo reakcije tako pretirano ostre in da bomo celo brali o zahtevah zamenjave, zato ker je Generalna Konzulka odslovila nekoga, ki na delovni sestanek sploh ni bil vabljen. To je edina merodajna in objektivno resnica, drugo so natolcevanja, notranja in navzkrižna obračunavanja in zvrhana mera političnih in verjetno predvolilnih računic. Kakorkoli že, če je kdo dolgo časa kuhal in nato zakuhal škandal, to prav gotovo ni Generalna Konzulka RS Vasta Valenčič Pelikan, ki ji gre v danem primeru vsa naša solidarnost, v splošnem pa tudi javno priznanje za doslej opravljeno delo v korist slovenske manjšine v Italiji
Poslanec SDS Miro Petek, ki med drugim predseduje tudi Komisiji DZ RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa je, kot poročajo mediji, v svojem odprtem pismu vprašal, kdo naj bi izdelal “tak diskriminatorni politični format” (predsednika obeh krovnih organizacij, senatorka in deželna svetnika) in da bo pojasnila zahteval tudi od zunanjega ministra RS Samuela Žbogarja.
Če me spomin ne vara, smo se v taki zasedbi prvič odzvali spomladi leta 2008 na vabilo tedanjega ministra za zunanje zadeve RS, dr. Dimitrija Rupla, ki nas je pred uradnim obiskom v Italijo povabil na srečanje z namenom, da bi mu iz prve roke posredovali stališča manjšine (SKGZ in SSO) in da bi o tem bili na tekočem predvsem tisti, ki se zaradi svoje institucionalne vloge in dolžnosti (senatorka in deželna svetnika) neposredno ukvarjajo z manjšinskimi vpašanji. Tak diskriminatorni politični format si je torej zamislil zunanji minister pri prejšnji Janševi vladi, zamisel se je pa vsem zdela zelo umestna in posrečena (razpravljamo, tako ali drugače, o delovnem in ne opredstavniškem telesu legitimiranih in pooblaščenih institucionalnih predstavnikov). Vrstilo se je še eno srečanje z ministrom Ruplom, nato, po izvolitvi nove vlade v Sloveniji, srečanje pri ministru Žekšu v Lubljani, srečanje z novoimenovanim slovenskim ambasadorjem Iztokom Mirošičem, sodelovanje na srečanju, ki sta ga oklicala minister Žekš in podtajnik pri italijanski vladi Mantica, srečanje z ministrom za zunanje zadeve RS Samuelom Žbogarjem in končno, lani jeseni, drugo delovno srečanje z veleposlanikom Mirošičem, na katerem je kolega Gabrovec prvič opozoril na odsotnost predstavnika stranke Ssk, čeprav je on sam njen izvoljen predstavnik v deželnem svetu.
Očitno pri Slovenski skupnosti niso še dokončno definirali kdo koga predstavlja, vendar, kot je pravilno naglasila Generalna Konzulka, v tistem omizju ni nihče od nas vabljen osebno ali po strankarskem ključu, vabljeni smo samo na osnovi svojih sedanjih zadolžitev. Dobro bi bilo, če bi svoje notranje probleme in nerešena odprta vprašanja o tem, ali je deželni svetnik za Ssk nezadostna reprezentančna raven, ne prenašali na druge manjšinske in institucionalne dejavnike in s tem spravljali v zadrego tudi institucionalne ravni Republike Slovenije. Konec koncev na zasedanja Sveta za Slovene v zamejstvu in po svetu pri Vladi RS od samega začetka ne vabijo drugih slovenskih izvoljenih in strankarskih predstavnikov, z izjemo Slovenske skupnosti. Prizadeti smo protestirali pri tistem institucionalnem telesu in še vedno pričakujemo odgovor ali vsaj urano utemeljitev, nobenemu od nas pa še na misle ne pride, da bi zaradi tega zahteval kdove kakšne ostre posege v Državnem zboru.
Ravnanje deželnega tajnika Ssk Terpina v danem primeru pa ocenjujem za podlo in nečastno. Menim namreč, da je ravno on tisti, ki je kuhal in zakuhal ponedeljkov “incident” na Generalnem Konzulatu in čudi me, da mu nekdo, ki ni ravno novinec v Državnem zboru RS, tako naivno naseda na ravni prizadete enostranske in neobjektivnwe informacije.

Z odličnim spoštovanjem
Igor Kocijančič