Za dejavnosti manjšeine nobenih deželnih sredstev

V okviru razprave o posameznih členih deželnega rebalansa je včeraj prva deželna komisija obravnavala tudi 6. člen, ki predvideva posege na področju kulturnih in športnig dejavnosti ter jezikovnih manjšin. Podpisani je pristojnega deželnega odbornika Molinaro vprašal, ali numerava Dežela vsaj delno nadoknaditi izničeno postavko deželenega sklada za financiranje dejavnosti slovenske manjšine. Odbornik je odgovoril, da sredstev ni niti za delno refinanciranje sklada, tako kot ni predvidenih drugih sredstev za krovni organizaciji SKGZ in SSO. Glede na to, da je iz Rima prispela vest, da so po večletni zamrznitvi prostili sredstva za dvojezično poslovanje krajevnih uprav, je Molinaro mnenja, da bi morala biti slovenska manjšina “v splošnem” zadovoljna, tako kot bi bilo treba svoj čas bolj markantno poudariti, da ni bila prikrajšana za že “slavi” milijon evrov iz državnih skladov za dejavnsoti manjšine.
Vse lepo in prav, torej. Dežela FJK pa iz svojih dotacij že spet ne daje ničesar. Zakon bo sicer v plenari razpravi konec junija, do tedaj pa bosta skušala podpisani in kolega Gabrovec spet opozoriti Tonda in Molinaro, da se da za še odprta vprašanja v odnosu do slovenske manjšine še poseči, če že ne ravno primerno pa vsaj delno…

Trst, 17.06.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL

“Špetrski šoli dejansko preti začasna teritorialna razdrobljenost”

V okviru današnjega “question time” v deželnem svetu je odbornik za šolstvo in kulturo Roberto Molinaro neposredno odgovoril na vprašanje deželnega svetnika Igorja Kocijančiča, ki ga je, izhajajoč iz zadnjih premikov v zvezi z začasno premestitvijo špetrske dvojezične šole in tudi “bizarnega” odprtega pisma petih županov italijanskemu zunanjemu ministru Frattiniju (kaj ima začasna premestitev državne šole opratiti z ministrstvom za zunanje zadeve?), predložil deželni upravi, da bi izvedel dve bistveni dejstvi: ali stoji deželna uprava še vedno za svojim javnim stališčem (iznesla sta ga tako predsednik Tondo kot Molinaro) o ohranitvi enotnosti šole tudi v začasnem sedežu, dokler bodo pač tramala obnovitvena dela in če je mogoče uporabiti nakazana državna sredstva za obnovo poslopja špetrske šole, oz. del slednjih, za ureditev potrebnih prostorov v špetrskem dijaškem domu Paolo Diacono, ki je po oceni učnega osebja in združenja staršev špetrske šole najsmotrnejša začasna rešitev.
Molinaro je v svojem odgovoru naglasil, da je deželna uprava na srečanju, ki go je o zadevi sklicala špetrska Občina 7. aprila letos izrazila prepričanje, da je treba iskati rešitev ob ohranitvi dvojezične šole v enem samem sedežu, ob avesti, “da bo to mogoče samo pod pogojem, da bi za to primerno usposobili opredeljeni začasni sedež. Od tu izhaja časovno neopredeljena začasna faza, v kateri bi lahko dvojezično šolsko ustanovo namestili na več različnih sedežih.” Odbornik naglaša tudi, da je poslopje špetrske dvojezične šole tako kot evidentirenje primernega začasnega, oz. dokončnega sedeža v pristojnosti občinske uprave.
V zvezi z drugim vprašanjem pa je Molinaro odgovoril, “da je v izrednem programu nujnih posegov za preventivo in zajezitev tveganja pred ranljivostjo tudi nestrukturnih elementov šolskih poslopij”, ki ga je odobril medministrski odbor CIPE na predlog ministrstev za šolstvo, infrastrukturo in prevoze, zaobjet tudi specifičen poseg za poslopje špetrske šole v ul. Azzima št. 9. Izvedbo posega bodo vsebinsko zakoličili v posebnem sporazumu med Državo in ustanovo, ki ji je poseg namenjen – to je Občina Špeter.
V preprostejših besedah: špetrski šoli preti daljša (vse do izvedbe obnovitvenih del) začasna teritorialna razdrobljenost in nakazanih sredstev ni mogoče uporabiti, niti delno, za posege na drugačnih poslopjih od špetrske šole.

Trst, 04.06.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Predsednik Svetniške skupine Levica Mavrica

“Zakaj neki Slovenci ne glasujejo za LS in se ne prepoznavajo v desni sredini”

V razpravi znotraj naše skupnosti o nuji reform krovnih in primarnih organizacij ter o odnosih med civilno družbo in politiko večkrat ugotavljamo, da se Slovenci v Italiji soočajo skoraj izključno – z izjemo institucionalnih stikov – s strankami levosredinskega polja.
Predsednik SKGZ-ja Rudi Pavšič je pred kratkim javno izjavil, da je bil zaradi tega deležen tudi “dobrohotnega grajanja” senatorja Ferruccia Sara, ki naj bi delno utemeljeval institucionalno mlačnost Dežele, vsedržavne Vlade in krajevnih ustanov z desnosredinsko upravo v odnosu do Slovencev v Italiji tudi zaradi tega dejstva.
Sarovo sklepanje je navidez logično, čeprav bi moral politik strega kova, kakršen furlanski senator nedvomno je, tudi preučevati razlog določenih pojavov. In ne da bi se vračali v dogodke prvega povojnega obdobja ali tako imenovane hladne vojne, bomo postegli kar s svežo kroniko teh dnevov. Izhajajoč iz dejstva, da so na vozilih in uniformah civilne zaščite nekaterih okoliških občin italijansko-slovenski dvojezični napisi je včeraj deželni svetnik Piero Camber naslovil na pristojnega deželenega odbornika interpelacijo, v kateri sprašuje ali so tovrstni napisi “razumljivi” celotni populaciji FJK ter predlaga, da bi bilo primerneje, ko bi slednji bili samo v italijanščini ali kvečjemu še v angleščini. Menim, da je katerikoli komentar popolnoma odveč.
Danes, v okviru krajevnih zdrah v okviru mestnega Ljudstva Svoboščin med tako imenovanimi “Bandelli boys” in županom Dipiazzo, beremo o javnem napadu občinskega svetnika Andree Pellarinija na župana, češ, da so tudi danes “zloglasne rdeče zastave, sledovi Prvega Maja, lepo razvidne na kraški planoti.” Mimo tega, da je že obče znano, da so rdeče zastave simbol Prvega Maja v smislu praznika dela in delavstva in da se njihova prisotnost navadno podaljša nekaj dni po prazniku (tradicionalno jih razobešajo v noči s 30. aprila na 1. Maj), Pellarini bi bržkone raje pripisal oznako zloglasnosti tistim nostalgičnim in kvaziprevratniškim fašističnim zborovanjem, ki jih nekatere ekstremno desničarske organizacije iz Trsta in Veneta 25. Aprila (zanje je to praznik infojbatorjev) prirejajo v Bazovici in ki se jih je v preteklosti tudi sam udeleževal.
Dva mala, a zelo sveža primera, ki bosta nemara služila senatorju Saru (morda še komu), da dojame, zakaj je objektivno težko za Slovence, tudi za najbolj zmerne in desničarsko naravnane, da bi se prepoznavali in glasovali za tako LS. O Severni Ligi pa kdaj drugič. Medtem nestrpno pričakujemo ustanovitev slovenske komisije (tudi konzulta bi ustrezala) Slovencev v LS.
Trst, 05.05.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Predsednik svetniške skupine Levica Mavrica

Dan spomina ali dan mistifikacije?

Že nekaj let smo vajeni, v tej državi in v sklopu Evropske unije “dokončno padlih meja”, predvsem zaradi prisotne splošno revizionistične težnje raznovrstnih evropskih politik spominjanja – ki vztrajno utapljajo fašistične in nacistične zločine v brezbrežno morje brezoblične pripovedi o žrtvah 20. stoletja, tako imenovanega stoletja totalitarizmov - da nam servirajo kakršnekoli lažne kvaziinformacije in da nas dobesedno sipajo z vsakovrstnimi neumnostmi, ne da bi se pretirano razburjali. V Italiij se današnja različica fašizma navadno predstavlja brez uniform in preoblek, ki so ga zgodovinsko okarakterizirali. Včasih se preobleče v “formalno demokracijo” in hegemonizira razpravo in medijsko sceno ob Dnevu Spomina.
Vsako leto eksponenčno raste število domnevnih infoibirancev ter žrtev slavokomunističnega barbarstva, medtem ko pristojne Inštitucije le stežka pridejo na sled sorodnikom in potomcem tolikšnega človeštva, ki je tragično preminulo: ko bi bile tovrstne trditve in zapisi blizu resnici, bi moralo obstajati neka skladnost vsaj med številom žrtev in izdanimi spominskimi kolajnami…
Od včeraj bo Dan Spomina lahko služil tudi za začetek nove negacionistične kampanje. Zdi se namreč, da je znani pisatelj in časnikar Arrigo Petacco, med potekom večerne radijske oddaje vsedržavne mreže RAI izjavil, da Rižarna pri Sv. Soboti naj bi ne bila koncentracijsko taborišče (edini nacistični lager v Italiji), ampak da bi v resnici šlo za zgodovinsko podtaknjeno verzijo, ki bi služila prav političnemu namenu, da se omili tragedija fojb. Kdove kaj nam bo o tej trditvi znal povedati Predsednik Napolitano…

Trst, 11.02.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL

Sindikati sklicali javni sestanek o stanju v slovenskih organizacijah

NOV ZAČETEK ALI VNOVIČNA IZGUBLJENA PRILOŽNOST?

Pokrajinska tajništva sindikatov CGIL, CISL in UIL so konec januarja odposlala vabila na javno srečanje o finančnih težavah, splošnem stanju manjšinske organiziranosti in posameznih kriznih žariščih, ki v tem trenutku, ko se slabo piše celotnemu našemu organiziranemu delovanju, nekako “izstopajo” po problematičnosti.
Srečanja, ki je bilo 8. februarja popoldne v tržaškem Kulturnem domu se je, ob pokrajinskih tajnikih CGIL (Adriano Sincovich), CISL (Luciano Bordin) in UIL (Luca Visintini), udeležilo še kakih petnajst ljudi, v glavnem slovensko govorečih izvoljenih in sindikalnih predstavnikov, pokrajinski predsednik SKGZ Ace Mermolja (deželni predsednik Pavšič je bil opravičeno odsoten) ter nekaj posameznikov, ki jih je pobuda zanimala. Za Ssk ni bilo nikogar, za SSO pa je bil prisoten en sam predstavnik.
Sindikalni tajniki so uvedli srečanje in obrazložili namen pobude, oz. željo po sodelovanju s krovnima organizacijama in političnimi strankami, v katerih se prepoznava večina Slovencev v težnji po dosegi ponovne vzpostavitve vsaj ravni financiranja iz leta 2009 na relaciji Država – Dežela, razen tega pa izrazili zaskrbljenost, zaradi nekako prirojene manjšinske težnje in navade, da tudi v trenutku zelo perečih kriznih situacij manjšina na splošno - in z njo obe krovni organizaciji – mimo ustaljenih shem (dialog z, oz. pritisk na institucije tu in Sloveniji in na vladne ter izvoljene predstavnice/ke) ne soudeležuje tudi drugih pomembnih družbenih dejavnikov, v prvi vrsti prav sindikalnih organizacij. Drugi razlog za izrazito skrb sindikata pa bržkone tiči v bojazni, da bi v primeru dejanskega oklestenja tistega milijona evrov, ki je bil do tu odvzet iz vsedržavnega manjšinskega sklada po zakonu 38/2001 (in naj bi ga italijanska vlada, tudi na osnovi javno sprejetih obvez vidnih vladnih predstavnikov, vrinila v večnamenski odlok, t.i. decreto milleproroghe), tudi v okviru slovenskih organizacij bili na dnevnem redu odpusti in krčenja osebja.
Razprave v pravem pomenu besede ni bilo. Nekateri prisotni so posegli in povedali svoje mnenje v odnosu do zapletenega stanja in vsebin, ki so jih v uvodnih poročilih zaobjeli Sincovich, Visintini in Bordin. Ob koncu so se prisotni dogovorili, da bodo sindikalne organizacije v naslednjih dneh preverile, kakšne oblike dodatnega pritiska lahko uvedejo njihovi vsedržavni nivoji za pridobitev manjkajočih državnih sredstev, in da bodo na deželni ravni zaprosili za čimprejšnji sestanek z odbornikom Molinarom ter na odprta vprašanja slovenskih ustanov opozorili tudi občinske upravitelje. Sindikati bodo drugo podobno srečanje v podobni sestavi sklicali ob začetku marca. Odtlej naj bi začelo delovati tudi svojevrstno “mešano” in razširjeno permanentno omizje za obravnavo kriznih žarišč institucij slovenske manjšine v Italiji. Ponedeljkovo srečanje je torej bilo neka novost, mogoče celo začetek novega obdobja in drugačne kakovosti konfrontacije, v katero so bile sindikalne organizacije doslej vključene le mestoma in epizodično. Bomo videli. Zaenkrat upajmo le, da ne bo šlo za vnovično izgubljeno priložnost.

Igor Kocijančič

Še o napovedani reformi krajevnih avtonomij in mestni občini Trst

Neosnovano vzvalovanje javnega mnenja z medijskim pompom

Da ne bo nesporazumov: nasprotovanje ideji in izjavam o ustanovitvi mestne občine (città metropolitana) nima nobene ideološke zasnove: mestna občina je pač le ustavna oblika ureditve krajevnih uprav, ki v sebi združuje pristojnosti občine in pokrajine. Izhaja iz prve večje reforme ustroja krajevnih uprav (zakonodajni odlok št. 267/2000), ki je “kronal” obdobje “reform” na področju krajevnih uprav, ki jih je konec devetdesetih let uvedel tedanji minister za javno upravo, Franco Bassanini in je predvidena tudi v že odobrenih spremembah drugega dela Italijanske Ustave, kar je zelo pomembno, ker so v tistem besedilu tudi podrobno navedena večja italijanska mesta (Bari, Benetke, Bologna, Firence, Milan, Neapelj, Reggio Calabria, Rim, Turin), ki se lahko potegujejo za status mestne občine v vsedržavnem merilu. Trsta v tem seznamu ni, je pa v ožjem seznamu, ki so ga evidentirale dežele s posebnim statutom in ki zajema Cagliari, Catanio, Messino, Palermo in Trst. Ko bi v naši deželi res prišlo do odobritve zakona, ki bi Trst spremenil v mestno občino, bi to bilo v določenem neskladju z ustavnimi določili in čeprav je FJK dežela s posebnim statutom in neposredno pristojnost pri oblikovanju lastnega ustroja krajevnih avtonomij, bi to bilo vse prej kot enostaven postopek, da ne govorimo o zakonu 38/2001 z določili o zaščiti slovenske manjšine in vsebinah mednarodnih pogodb in sporazumov (Londonski memorandum), na osnovi katerih bi bilo mogoče in povsem upravičeno sprožiti vprašanje protiustavnosti.
Temeljni, “zgodovinski” in politični razlogi za nasprotovanje tovrstnemu ustroju mestne občine so bržkone vedno isti: najmanjša pokrajina v Italiji, ki nima lastnega ozemeljskega zaledja in ki šteje borih pet okoliških občin, ki premorejo vse skupaj 15% celotnega prebivalstva ampak več kot polovico celotnega pokrajinskega ozemlja, je v očeh nekaterih “anomalija”, ki jo je treba čimprej odpraviti. Najbolj zgovoren in nazoren dokaz o tem, da je ustanovitev mestne občine za nekatere slastna priložnost, bi lahko bila zgodba prostorskega in urbanističnega plana (beri regulacijski načrt ) tržaške občine. Na dlani je, da bi z ustanovitvijo mestne občine dobili nov centralistični in centraliziran upravni stroj (s pretežno tržaškimi in “mestno/meščanskimi” možgani in srcem), v katerem bi se odločalo zelo verjetno mimo ali preko hotenj krajevnih skupnosti, ki so bile vso povojno zgodovino vajene krajevne samouprave in samoodločanja (v upravnem smislu, seveda) in ki so dejansko dokazala, da so kljub svoji majhnosti zgledni, uspešni in učinkoviti upravni modeli. Prvi najbolj verjetni učinek mestne občine bi bilo najbrž pospešeno in divje uvajanje gradbenih posegov na Krasu in dolinskem Bregu, saj je pretežni del ozemlja in razpoložljivega prostora trenutno v pristojnosti petih manjših okoliških občin.
Vzbuja zvrhano mero začudenja dejstvo, da je v javnosti zaenkrat najbolj zagnan zagovornik mestne občine deželna odbornica Federica Seganti, ki bi morala biti po strankarski pripadnosti zelo pozorna in občutljiva na temo samoupravljanja krajevnih skupnosti (federalizem, itn.), tako kot dejstvo, da zaenkrat slednja igra na karto neosnovanega vzvalovanja javnega mnenja z medijskim pompom, le na osnovi lastnih prepričanj in idej, a formalno v odsotnosti tozadevnega zakonskega osnutka, o katerem ničesar ne vedo niti znotraj deželnega odbora. In ravno dejstvo, da se že brez besedila zganja že tolikšen predčasen medijski pritisk izpričuje dejstvo, da bo treba o tej zadevščini voditi primerno, kapilarno in teritorialno masovno zasnovano protikampanjo.

Igor Kocijančič

Predlog preustroja organiziranega delovanja Slovencev v Italiji

Po tolikih pisanih prispevkih in ugotovitvah, izrečenih besedah in izvedenih splošnih razpravah o nuji po reformi organizacijskega ustroja ustanov Slovencev v Italiji in ne glede na to, da je od objave sklepnega dokumenta programske konference SKGZ – SSO (konferenca je začela februarja 2002 - trajala je torej več kot poldrugo leto) minilo skoraj šest let (novembra bo natanko šest let), predvsem pa upoštevajoč tudi sklepe zadnjega občnega zbora SKGZ, v katerem je spet močno prišla do izraza potreba po preustroju organiziranega delovanja Slovencev v Italiji, si je treba tudi prevzeti odgovornost, da zadevščino začnemo obravnavat tudi s stvarnimi vsebinskimi predlogi, če ne tvegamo, da bomo spet ostali pri načelnem ugotavljanju potreb, ne da bi se predmeta lotili tudi operativno.
In ko se že pogovarjamo o reformah in razvojnih vizijah je verjetno prav, da skušamo ob ugotavljanju splošnih smernic izoblikovati tudi izdelan predlog.
Namen tega prispevka je torej ponuditi nekoliko drugačen in prenovljen – reformiran model organizirane strukture Slovencev v Italiji, upoštevajoč z vseh strani izrečene in poudarjene potrebe po reformi ter upoštevajoč dejstvo, da ni še mogoče razmišljati o novem modelu - fuziji obeh krovnih organizacij v enotno strukturo (dejansko za to ni še posluha in pogojev) iz katere bi lahko v bodočnosti sledila bistveno drugačna shema organiziranosti od obstoječe. Na vsak način pa ima pričujoč predlog, mimo tega, da je zelo daleč od revolucionarnosti, verjetno dve prednosti: konkretno uvaja pojem Zveze Slovencev v FJK (ali Italiji, kakor želite) in upiošteva možnost individualnega članstva ob bok krovnih organizacij. Tudi potreba po individualnem članstvu je večkrat prišla do izraza in mislim, da nam nekatera zelo aktualna dogajanja potrjujejo tudi dejstvo, da je delegatski sistem vsebinsko preživel, v trenutku ko pooblaščenci lahko v imenu posameznih organizacij lahko sprejemajo odločitve, ki presegajo okvir danih pooblastil.
V tem predlogu, za katerega seveda ni namen in ni nujno, da vsi soglašajo, ampak prej velja odkrita želja, da sproži javno in kolikor bo mogoče poglobljeno razpravo okrog možnih konkretnih pojavnih oblik naše organiziranosti, je poskus nekoliko drugačne sistematizacije in smiselne ureditve organizacijske razčlenjenosti - predvsem primarnih ustanov Slovencev v Italiji. Gre za praktični prevod v organizacijski model – razpredelnico, ki dovolj nazorno kaže, kako bi se lahko v tej fazi, z reformistično potezo in ne da bi komurkoli vsiljevali korenitih preobrazb, lahko izoblikovali vsebinski okvir dosedaj izrečenih gesel in izjav o preustroju (npr. odprava dvojnikov), ne da bi kogarkoli silili k razpustu, ampak tako, da bi sedaj obstoječo razvejanost in razčlenjenost, za katero navidezno tudi vsi soglašamo, da je morda pretirana, racionalizirali z združevanjem v deželne centre (glej primere Glasbene matice in založniških hiš – ki so najbolj nazorni).
Morebitne prednosti predloženega modela bi segale od racionalizacije in agregacije razpršenih osebkov v nekoliko bolj smiselne tematske enote, kar bi recimo poenostavljalo vprašanje prejemanja in delitve sredstev iz javnih ustanov, do stvarne ohranitve vseh dejavnikov, ki so vrsto let prisotni na deželnem prizorišču, čeprav v nekoliko drugačni preobleki in funkcij.
Na dlani je, da se v danih okoliščinah in ob ustaljenih vedenjskih navadah in praksah nekdo lahko upravičeno definiral tak predlog z “znanstveno fantastiko”, čeprav ne uvaja revolucije. Na vsak način pa si jemlje odgovornost, da razpravo o nujno potrebnem preustroju spravi na konkretna, praktična in vsebinska tla, predvsem zato, da bi končno odskočili s področja načelnih izjav o “potrebah in pripravljenosti” in se lotili praktičnega oblikovanja, ki je včasih lahko boleče, ampak prav zaradi tega opozarja, da si živ, iz mesa, živcev, kosti in krvi, ki se še vedno pretaka po žilah. Vse, kar vsebuje predlog je seveda predmet razprave, vključno s poskusno uvedbo nekaterih novih nazivov, ki služijo edinole potrei po nekoliko drugačni – prenovljeni smiselni razvrstitvi primarnih ustanov slovencev v Italiji v večje “tematske sklope”, v katere bi po potrebi lahko dodali tudi druge ali nove stvarnosti, glede na področje delovanja (v razpredelnico je že vključen Inštitut za slovensko kulturo v Vidmu, ki še ne prejema prispevkov iz deželnih skladov).
Igor Kocijančič
ZVEZA SLOVENCEV V FJK
SPLOŠNA SINDIKALNA ORGANIZACIJA POSAMEZNIKOV
SKGZ
SSO

PRIMARNE USTANOVE SLOVENCEV V ITALIJI

1. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE

2. ŠTUDIJSKO, DOKUMENTACIJSKI, ZGODOVINSKI, RAZISKOVALNI IN MULTIMEDIJSKI CENTER SLOVENCEV V ITALIJI
- Knjižnici v Trstu in Gorici in info center v Narodnem domu
- Znanstveno raziskovalni odsek – SLORI
- Odsek za zgodovino in etnografijo – muzej slovenske manjšine
- Multimedijski odsek – Kinoatelje

3. SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO – “GLASBENA MATICA”
- Sekcija Marij Kogoj v Trstu
- Sekcija Emil Komel v Gorici
- Sekcija (Anton Birtič?) v Čedadu

4. ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV - ZSKD
V tesni zvezi s Kulturnim domom v Gorici

5. DEŽELNA ZVEZA SLOVENSKIH PROSVETNIH DRUŠTEV – DZSPD
- Slovenska Prosveta Trst
- Zveza Slovenske Katoliške Prosvete v Gorici v tesni zvezi s KC Lojze Bratuž v Gorici

6. INŠTITUT ZA SLOVENSKO KULTURO V VIDMU

7. ZVEZA SLOVENSKIH ŠPORTNIH DRUŠTEV V ITALIJI

8. DEŽELNA SLOVENSKA DIJAŠKA MATICA
- Slovenski Dijaški Dom Srečka Kosovela v Trstu
- Slovenski Dijaški Dom Simona Gregorčiča v Gorici

9. PRIMORSKI DNEVNIK

10. ZALOŽNIŠKI KONZORCIJ 1
- Goriška Mohorjeva zadruga z.o.o.
- Mladika zadruga z.o.o.
- Most zadruga z.o.o.

11. ZALOŽNIŠKI KONZORCIJ 2
- Založništvo Tržaškega Tiska d.o.o.
- Novi Matajur zadruga z o.o.

Položaj SSG in drugi zamejski nespodbudni primeri - Ad (in)Formandum

Ob vrsti stališč in javnih pozivov, ki se te dni vrstijo okrog krize SSG-ja in stvarnega tveganja, da bi letos sploh ne startala nova gledališka sezona, sem končno dobil zvezo z deželnim odbornikom za kulturo Molinarom, ki mi je vsaj posredno potrdil, da nimajo vse krajevne javne uprave enakega brezbrižnega odnosa do našega Stalnega gledališča. Po neuspelem poskusu sklicanja institucionalnega omizja, ki se je izjalovilo konec julija, si upam trditi, da je tržaška Pokrajina že takrat in tudi nazadnje izkazala veliko voljo do sodelovanja in prispevanja k rešitvi problema, da je dežela FJK z dano večino verjetno bolj odmaknjena od problema, vendar še vedno pripravljena na izpolnitev svojega deleža odgovornosti, medtem ko ostaja Občina Trst tisti dejavnik, ki se nikoli ni odzval na nobeno pisno ali drugačno vabilo ali poziv in ki še naprej dokazuje popolno brezbrižnost do problematike SSG-ja, kar že meji na nenaklonjenost če že ne na negativno razpoloženje do našega stalnega gledališča. Deželni odbornik Molinaro bo na jutrišnjem srečanju s tržaškim županom slednjemu predočil tudi nujnost obravnave problema SSG.
Vendar krizna žarišča in ta čas problematično stanje vrste naših ustanov na raznih področjih nas ne morejo odtegniti od drugih nespodbudnih primerov, ki se javnosti posredujejo kot uspeli primeri preobrazbe. Pred približno tednom dni je bil v našem osrednjem dnevniku članek o težavnem finančnem položaju SDZPI-ja, ki se je ob SSG-ju, slovenskih jaslih v Dijaškem domu in Stadionu 1. Maja uvrščal v večja manjšinska krizna žarišča. Včeraj smo iz članka izvedeli, da se je ustanova, ki je delovala predvsem z močnim javnim deležem, oz. financiranjem - ki ji je nekoč bilo ime Deželni Zavod za Poklicno Izobraževanje in je v skoraj tridesetih letih delovanja omogočila vrsti posameznic in posameznikov, da so se poklicno usposobili na raznih področjih in našli svoj »prostor pod soncem« (tudi taki, iz socialno ogroženih sredin, ki so bili prisiljeni opustiti druge smeri neobveznega šolanja) – praktično čez noč prelevila v popolnoma drugačno strukturo – socialno podjetje, ki ima že upravni odbor, predsednika, direktorja in ki bo moralo najprej, zaradi previsokih stroškov, zreducirati kadrovsko zasedbo za »največ pet mest«.
Mimo dejstva, da bi bilo najprej treba izvedeti koliko je skupaj vseh zaposlenih, da bi lahko ugibali in presojali težavnostno stopnjo stanja, bi se ob prizadevanjih za rešitev in premostitev kriznega stanja naših ustanov in združenj spodobilo, da bi bil pristop povsod enak: primer Ad Formandum dopušča možnost, da bi tudi drugod nekdo pomislil, da bo treba pač »nekaj, oz. nekoga žrtvovati« za rešitev ustanove. Navadno pa so to tiste in tisti, ki so za nastanek kriznih položajev najmanj krivi.

Trst, 02.09.2009
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Načelnik svetniške skupine Mavrična Levica