Nel corso della prosecuzione del dibattito per l’approvazione del disegno di legge regionale n. 150 “Razionalizzazione e semplificazione dell’ordinamento locale in territorio montano. Istituzione delle unioni dei comuni montani.”, che ha avuto luogo in sede di quinta commissione consiliare, il consigliere regionale del PRC – SE Igor Kocijančič ha rilevato il permanere di forti perplessità, sui territori interessati, riguardo al fatto che per i comuni del Carso isontino e triestino ricadenti nell’ex Comunità Montana del Carso sia previsto semplicemente che siano le rispettive province a svolgere le funzioni anche altrove saranno demandate ad unioni di comuni montani di nuova istituzione.
Kocijančič ha sottolineato il fatto che oltre ai criteri di unità territoriale, economica e sociale non si può non tener conto, soprattutto in un’ottica di riattualizzazione della specificità e dello statuto di autonomia, anche un criterio di omogeneità e continuità linguistica, con chiaro ed esplicito riferimento alla legge 38/2001 di tutela della minoranza slovena e, nello specifico, al Decreto del Presidente della Repubblica che comprende l’elenco dei comuni del FVG per l’attuazione della legge 38/2001, nel quale sono ricompresi tutti i comuni già facenti parte dell’ex Comunità Montana del Carso.
In questo senso ha sollecitato l’assessore competente Garlatti, affinché sia esplicitamente richiamata nelle finalità e nella definizione di Unione montana anche la legge 38/2001, proprio perché direttamente connessa non solo ai contenuti della norma in discussione, ma anche all’idea di concorrere a declinare la riattualizzazione della specificità della nostra regione.
Trieste, 07.09.2011
Igor Kocijančič
Consigliere regionale PRC – SE
Presidente gruppo consiliare La Sinistra L'Arcobaleno
mercoledì 7 settembre 2011
giovedì 23 giugno 2011
O specifični teži institucionalnih funkcij za Slovence
Zmaga levosredniske koalicije s ponovno uveljavitvijo Marie Terese Basse Poropat na Pokrajini ter uspehom Roberta Cosolinija v vlogi župana je že prebavljeno dejstvo in verjetno smo si nekoliko po nepotrebnem okrnili obdobje sproščenega povolilnega uživanja najprej z razpravami o metodah sestavljanja pokrajinskega in občinskega odbora, nakar pa še z ocenami o odsotnosti slovenske/ga odbornice/ka v novem občinskem odboru. O tem smo v Pd in ostalih medijih v teh dneh brali že nekaj polemik, predvsem pa veliko zanimivih razmišljanj in tez.
Trditev, da bi v Trstu lahko dobili slovenskega odbornika, ko bi nastopali “bolj enotno” drži do neke mere in bi jo lahko smiselno povezali z dolgoletno razpravo o organiziranosti manjšine in odpravi dvojnikov. Tu ne gre za vprašanje ali nimamo v naši sredi dovolj sposobnih ljudi (odgovor je na dlani). Nasprotno, menim, da imamo toliko sposobnih mož in žena (v političnih strankah in na vseh drugih področjih družbenih dejavnosti), da bi lahko v Trstu sestavili učinkovito ter v celoti slovensko odborniško ekipo ob županu Cosoliniju (oznaka velja tudi za Gorico), a vendar o tem razpravljamo in pišemo, ker v zdajšnjem odboru “ni niti ene/ga Slovenke/ca”. To je dejstvo, ki povzroča precej nelagodja, v nekaterih reakcijah pa tudi dejanska pretiravanja.
Dovolj je, da s spominom sežemo le nekaj mesecev nazaj, v obdobje od primarnih volitev do danes, zato da si ustvarimo najprej sliko o ne ravno optimističnih domnevah in pričakovanjih glede končne usode Cosolinijeve kandidature (kdo si je tedaj postavljal vprašanja o možni sestavi občinskega odbora, ko je “med vrsticami” in “neizjavljenim” prevladovalo splošno mnenje o šibkosti in prevelike strankarske opredeljenosti tiste kandidature in so vsi že vdano pričakovali scenarij, ki je predvideval najprej zedinjenje razbite desne sredine in posledično Antonionejevo zmagoslavje?). Menim, to pa bi lahko bil neke vrste operativi predlog za naslednje upravne volitive, da bi do slovenske/ga odbornice/ka (kateregakoli) prišli, če bi to vključili v vsebine upravnega programa županskega kandidata. Tega se v tisti začetni pripravljalni fazi volilne kampanje ni spomnil prav nihče, medtem pa je stvar prehajala v svojo živo fazo, županski kandidat in koalicija sta se dokončno ozavestila o možnosti zmage (ampak tudi po prvem krogu je bilo tu še veliko bojazni in skepse) in Roberto Cosolini je začel razmišljati o sestavi odbora, tako kot to počnejo vsi županski kandidati tik pred zdajci. Dejstvo, da ni pomislil na Slovenko ali Slovenca ne pomeni, da omalovažuje vlogo in prispevek naše skupnosti k svoji izvolitvi, ampak preposto, da je imel svoj koncept splošne sestave, svojo skupino kandidatk in kandidatov, v katerem je za stranke predvidel točen določen manevrski prostro. Stranke koalicije pa, z izjemo Zveze Levice, niso predlagale slovenskih kandidatur za občinski odbor.
In če pogledamo na Pokrajino in na imenovanje Igorja Dolenca (za katerega sem osebno zelo zadovoljen in mu še enktrat čestitam) v funkcij odbornika/podpredsednika, bi verjetno nekoliko pretiravali, ko bi trdili, da je šlo za pričakovano izbiro ali za sprejetje neposrednega predloga slovenske manjšine ali Demokratske stranke.
Zdi se mi pomembnejše, da se osredotočimo na kakovost delovanja novih pokrajinskega in občinskega sveta in odbora, na dejstva in učinke, ki bodo sledili od danes do leta 2016. Veliko tega, kar še bo, je odvisno od izvoljenih predstavnikov in od vloge, ki jo nameravajo prevzeti. Od njih samih je v dobri meri odvisno, koliko so delavni in koliko so (v pozitivnem smislu) medijsko izpostavljeni. Ne morem soglašati s trditvijo, da je mesto predsednika občinskega (ali pokrajinskega) sveta tolažilna nagrada. Vse je odvisno od tega, kako funkcijo izvajaš: če se zadovoljiš z vlogo notarja in predsedujočega skupščini, potem je funkcija verjetno jalova. Če svoje pristojnosti uporabljaš zato, da si povezovalni člen med odborom in svetom in “stalno okence” za potrebe občanov in teritorija (ni slučajno, da je Rosato to vlogo opravljal zelo dobro), potem je funkcija verjetno veliko bolj dragocena kot odborniško mesto. Izkoristiti je pač treba priložnosti in pristojnosti. Ravno tako ne morem soglašati s trditvijo, da odborniki dnevno sooblikujejo politiko krajevne uprave. Odborniki izvajajo programske smernice župana, občinskega sveta in koalicije, ki ji pripadajo. Za svoje delovanje ne odgovarjajo občanom, ampak županu. Po domače povedano, čeprav so “ministri v malem” razpolagajo z razmeroma znatno manjšo mero avtonomije v odnosu do svojega “šefa”.
Verjetno bi bilo bolje, če zaenkrat zamrznemo polemike in preverimo, ali bodo naše/i izvoljene/i in imenovane/i predstavnice/ki v tej mandatni dobi učinkoviti in koristni, ne glede na institucionalno vlogo, ki jo opravljajo.
Igor Kocijančič
Deželni svetnik FJK, Predsednik svetniške skupine “Levica Mavrica”
Trst, 23. junija 2011
Trditev, da bi v Trstu lahko dobili slovenskega odbornika, ko bi nastopali “bolj enotno” drži do neke mere in bi jo lahko smiselno povezali z dolgoletno razpravo o organiziranosti manjšine in odpravi dvojnikov. Tu ne gre za vprašanje ali nimamo v naši sredi dovolj sposobnih ljudi (odgovor je na dlani). Nasprotno, menim, da imamo toliko sposobnih mož in žena (v političnih strankah in na vseh drugih področjih družbenih dejavnosti), da bi lahko v Trstu sestavili učinkovito ter v celoti slovensko odborniško ekipo ob županu Cosoliniju (oznaka velja tudi za Gorico), a vendar o tem razpravljamo in pišemo, ker v zdajšnjem odboru “ni niti ene/ga Slovenke/ca”. To je dejstvo, ki povzroča precej nelagodja, v nekaterih reakcijah pa tudi dejanska pretiravanja.
Dovolj je, da s spominom sežemo le nekaj mesecev nazaj, v obdobje od primarnih volitev do danes, zato da si ustvarimo najprej sliko o ne ravno optimističnih domnevah in pričakovanjih glede končne usode Cosolinijeve kandidature (kdo si je tedaj postavljal vprašanja o možni sestavi občinskega odbora, ko je “med vrsticami” in “neizjavljenim” prevladovalo splošno mnenje o šibkosti in prevelike strankarske opredeljenosti tiste kandidature in so vsi že vdano pričakovali scenarij, ki je predvideval najprej zedinjenje razbite desne sredine in posledično Antonionejevo zmagoslavje?). Menim, to pa bi lahko bil neke vrste operativi predlog za naslednje upravne volitive, da bi do slovenske/ga odbornice/ka (kateregakoli) prišli, če bi to vključili v vsebine upravnega programa županskega kandidata. Tega se v tisti začetni pripravljalni fazi volilne kampanje ni spomnil prav nihče, medtem pa je stvar prehajala v svojo živo fazo, županski kandidat in koalicija sta se dokončno ozavestila o možnosti zmage (ampak tudi po prvem krogu je bilo tu še veliko bojazni in skepse) in Roberto Cosolini je začel razmišljati o sestavi odbora, tako kot to počnejo vsi županski kandidati tik pred zdajci. Dejstvo, da ni pomislil na Slovenko ali Slovenca ne pomeni, da omalovažuje vlogo in prispevek naše skupnosti k svoji izvolitvi, ampak preposto, da je imel svoj koncept splošne sestave, svojo skupino kandidatk in kandidatov, v katerem je za stranke predvidel točen določen manevrski prostro. Stranke koalicije pa, z izjemo Zveze Levice, niso predlagale slovenskih kandidatur za občinski odbor.
In če pogledamo na Pokrajino in na imenovanje Igorja Dolenca (za katerega sem osebno zelo zadovoljen in mu še enktrat čestitam) v funkcij odbornika/podpredsednika, bi verjetno nekoliko pretiravali, ko bi trdili, da je šlo za pričakovano izbiro ali za sprejetje neposrednega predloga slovenske manjšine ali Demokratske stranke.
Zdi se mi pomembnejše, da se osredotočimo na kakovost delovanja novih pokrajinskega in občinskega sveta in odbora, na dejstva in učinke, ki bodo sledili od danes do leta 2016. Veliko tega, kar še bo, je odvisno od izvoljenih predstavnikov in od vloge, ki jo nameravajo prevzeti. Od njih samih je v dobri meri odvisno, koliko so delavni in koliko so (v pozitivnem smislu) medijsko izpostavljeni. Ne morem soglašati s trditvijo, da je mesto predsednika občinskega (ali pokrajinskega) sveta tolažilna nagrada. Vse je odvisno od tega, kako funkcijo izvajaš: če se zadovoljiš z vlogo notarja in predsedujočega skupščini, potem je funkcija verjetno jalova. Če svoje pristojnosti uporabljaš zato, da si povezovalni člen med odborom in svetom in “stalno okence” za potrebe občanov in teritorija (ni slučajno, da je Rosato to vlogo opravljal zelo dobro), potem je funkcija verjetno veliko bolj dragocena kot odborniško mesto. Izkoristiti je pač treba priložnosti in pristojnosti. Ravno tako ne morem soglašati s trditvijo, da odborniki dnevno sooblikujejo politiko krajevne uprave. Odborniki izvajajo programske smernice župana, občinskega sveta in koalicije, ki ji pripadajo. Za svoje delovanje ne odgovarjajo občanom, ampak županu. Po domače povedano, čeprav so “ministri v malem” razpolagajo z razmeroma znatno manjšo mero avtonomije v odnosu do svojega “šefa”.
Verjetno bi bilo bolje, če zaenkrat zamrznemo polemike in preverimo, ali bodo naše/i izvoljene/i in imenovane/i predstavnice/ki v tej mandatni dobi učinkoviti in koristni, ne glede na institucionalno vlogo, ki jo opravljajo.
Igor Kocijančič
Deželni svetnik FJK, Predsednik svetniške skupine “Levica Mavrica”
Trst, 23. junija 2011
venerdì 14 gennaio 2011
Javni odgovor poslancu SDS Miru Petku in deželnemu tajniku Ssk Damjanu Terpinu:
Nihče od nas ni toliko naiven, da bi ne pričakoval javnih posledici v zvezi s t.i. “incidentom” na sedežu Generalnega Konzulata RS, vsekakor pa bi nihče ne pričakoval, da bodo reakcije tako pretirano ostre in da bomo celo brali o zahtevah zamenjave, zato ker je Generalna Konzulka odslovila nekoga, ki na delovni sestanek sploh ni bil vabljen. To je edina merodajna in objektivno resnica, drugo so natolcevanja, notranja in navzkrižna obračunavanja in zvrhana mera političnih in verjetno predvolilnih računic. Kakorkoli že, če je kdo dolgo časa kuhal in nato zakuhal škandal, to prav gotovo ni Generalna Konzulka RS Vasta Valenčič Pelikan, ki ji gre v danem primeru vsa naša solidarnost, v splošnem pa tudi javno priznanje za doslej opravljeno delo v korist slovenske manjšine v Italiji
Poslanec SDS Miro Petek, ki med drugim predseduje tudi Komisiji DZ RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa je, kot poročajo mediji, v svojem odprtem pismu vprašal, kdo naj bi izdelal “tak diskriminatorni politični format” (predsednika obeh krovnih organizacij, senatorka in deželna svetnika) in da bo pojasnila zahteval tudi od zunanjega ministra RS Samuela Žbogarja.
Če me spomin ne vara, smo se v taki zasedbi prvič odzvali spomladi leta 2008 na vabilo tedanjega ministra za zunanje zadeve RS, dr. Dimitrija Rupla, ki nas je pred uradnim obiskom v Italijo povabil na srečanje z namenom, da bi mu iz prve roke posredovali stališča manjšine (SKGZ in SSO) in da bi o tem bili na tekočem predvsem tisti, ki se zaradi svoje institucionalne vloge in dolžnosti (senatorka in deželna svetnika) neposredno ukvarjajo z manjšinskimi vpašanji. Tak diskriminatorni politični format si je torej zamislil zunanji minister pri prejšnji Janševi vladi, zamisel se je pa vsem zdela zelo umestna in posrečena (razpravljamo, tako ali drugače, o delovnem in ne opredstavniškem telesu legitimiranih in pooblaščenih institucionalnih predstavnikov). Vrstilo se je še eno srečanje z ministrom Ruplom, nato, po izvolitvi nove vlade v Sloveniji, srečanje pri ministru Žekšu v Lubljani, srečanje z novoimenovanim slovenskim ambasadorjem Iztokom Mirošičem, sodelovanje na srečanju, ki sta ga oklicala minister Žekš in podtajnik pri italijanski vladi Mantica, srečanje z ministrom za zunanje zadeve RS Samuelom Žbogarjem in končno, lani jeseni, drugo delovno srečanje z veleposlanikom Mirošičem, na katerem je kolega Gabrovec prvič opozoril na odsotnost predstavnika stranke Ssk, čeprav je on sam njen izvoljen predstavnik v deželnem svetu.
Očitno pri Slovenski skupnosti niso še dokončno definirali kdo koga predstavlja, vendar, kot je pravilno naglasila Generalna Konzulka, v tistem omizju ni nihče od nas vabljen osebno ali po strankarskem ključu, vabljeni smo samo na osnovi svojih sedanjih zadolžitev. Dobro bi bilo, če bi svoje notranje probleme in nerešena odprta vprašanja o tem, ali je deželni svetnik za Ssk nezadostna reprezentančna raven, ne prenašali na druge manjšinske in institucionalne dejavnike in s tem spravljali v zadrego tudi institucionalne ravni Republike Slovenije. Konec koncev na zasedanja Sveta za Slovene v zamejstvu in po svetu pri Vladi RS od samega začetka ne vabijo drugih slovenskih izvoljenih in strankarskih predstavnikov, z izjemo Slovenske skupnosti. Prizadeti smo protestirali pri tistem institucionalnem telesu in še vedno pričakujemo odgovor ali vsaj urano utemeljitev, nobenemu od nas pa še na misle ne pride, da bi zaradi tega zahteval kdove kakšne ostre posege v Državnem zboru.
Ravnanje deželnega tajnika Ssk Terpina v danem primeru pa ocenjujem za podlo in nečastno. Menim namreč, da je ravno on tisti, ki je kuhal in zakuhal ponedeljkov “incident” na Generalnem Konzulatu in čudi me, da mu nekdo, ki ni ravno novinec v Državnem zboru RS, tako naivno naseda na ravni prizadete enostranske in neobjektivnwe informacije.
Z odličnim spoštovanjem
Igor Kocijančič
Poslanec SDS Miro Petek, ki med drugim predseduje tudi Komisiji DZ RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa je, kot poročajo mediji, v svojem odprtem pismu vprašal, kdo naj bi izdelal “tak diskriminatorni politični format” (predsednika obeh krovnih organizacij, senatorka in deželna svetnika) in da bo pojasnila zahteval tudi od zunanjega ministra RS Samuela Žbogarja.
Če me spomin ne vara, smo se v taki zasedbi prvič odzvali spomladi leta 2008 na vabilo tedanjega ministra za zunanje zadeve RS, dr. Dimitrija Rupla, ki nas je pred uradnim obiskom v Italijo povabil na srečanje z namenom, da bi mu iz prve roke posredovali stališča manjšine (SKGZ in SSO) in da bi o tem bili na tekočem predvsem tisti, ki se zaradi svoje institucionalne vloge in dolžnosti (senatorka in deželna svetnika) neposredno ukvarjajo z manjšinskimi vpašanji. Tak diskriminatorni politični format si je torej zamislil zunanji minister pri prejšnji Janševi vladi, zamisel se je pa vsem zdela zelo umestna in posrečena (razpravljamo, tako ali drugače, o delovnem in ne opredstavniškem telesu legitimiranih in pooblaščenih institucionalnih predstavnikov). Vrstilo se je še eno srečanje z ministrom Ruplom, nato, po izvolitvi nove vlade v Sloveniji, srečanje pri ministru Žekšu v Lubljani, srečanje z novoimenovanim slovenskim ambasadorjem Iztokom Mirošičem, sodelovanje na srečanju, ki sta ga oklicala minister Žekš in podtajnik pri italijanski vladi Mantica, srečanje z ministrom za zunanje zadeve RS Samuelom Žbogarjem in končno, lani jeseni, drugo delovno srečanje z veleposlanikom Mirošičem, na katerem je kolega Gabrovec prvič opozoril na odsotnost predstavnika stranke Ssk, čeprav je on sam njen izvoljen predstavnik v deželnem svetu.
Očitno pri Slovenski skupnosti niso še dokončno definirali kdo koga predstavlja, vendar, kot je pravilno naglasila Generalna Konzulka, v tistem omizju ni nihče od nas vabljen osebno ali po strankarskem ključu, vabljeni smo samo na osnovi svojih sedanjih zadolžitev. Dobro bi bilo, če bi svoje notranje probleme in nerešena odprta vprašanja o tem, ali je deželni svetnik za Ssk nezadostna reprezentančna raven, ne prenašali na druge manjšinske in institucionalne dejavnike in s tem spravljali v zadrego tudi institucionalne ravni Republike Slovenije. Konec koncev na zasedanja Sveta za Slovene v zamejstvu in po svetu pri Vladi RS od samega začetka ne vabijo drugih slovenskih izvoljenih in strankarskih predstavnikov, z izjemo Slovenske skupnosti. Prizadeti smo protestirali pri tistem institucionalnem telesu in še vedno pričakujemo odgovor ali vsaj urano utemeljitev, nobenemu od nas pa še na misle ne pride, da bi zaradi tega zahteval kdove kakšne ostre posege v Državnem zboru.
Ravnanje deželnega tajnika Ssk Terpina v danem primeru pa ocenjujem za podlo in nečastno. Menim namreč, da je ravno on tisti, ki je kuhal in zakuhal ponedeljkov “incident” na Generalnem Konzulatu in čudi me, da mu nekdo, ki ni ravno novinec v Državnem zboru RS, tako naivno naseda na ravni prizadete enostranske in neobjektivnwe informacije.
Z odličnim spoštovanjem
Igor Kocijančič
Iscriviti a:
Post (Atom)