Javni odgovor poslancu SDS Miru Petku in deželnemu tajniku Ssk Damjanu Terpinu:

Nihče od nas ni toliko naiven, da bi ne pričakoval javnih posledici v zvezi s t.i. “incidentom” na sedežu Generalnega Konzulata RS, vsekakor pa bi nihče ne pričakoval, da bodo reakcije tako pretirano ostre in da bomo celo brali o zahtevah zamenjave, zato ker je Generalna Konzulka odslovila nekoga, ki na delovni sestanek sploh ni bil vabljen. To je edina merodajna in objektivno resnica, drugo so natolcevanja, notranja in navzkrižna obračunavanja in zvrhana mera političnih in verjetno predvolilnih računic. Kakorkoli že, če je kdo dolgo časa kuhal in nato zakuhal škandal, to prav gotovo ni Generalna Konzulka RS Vasta Valenčič Pelikan, ki ji gre v danem primeru vsa naša solidarnost, v splošnem pa tudi javno priznanje za doslej opravljeno delo v korist slovenske manjšine v Italiji
Poslanec SDS Miro Petek, ki med drugim predseduje tudi Komisiji DZ RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa je, kot poročajo mediji, v svojem odprtem pismu vprašal, kdo naj bi izdelal “tak diskriminatorni politični format” (predsednika obeh krovnih organizacij, senatorka in deželna svetnika) in da bo pojasnila zahteval tudi od zunanjega ministra RS Samuela Žbogarja.
Če me spomin ne vara, smo se v taki zasedbi prvič odzvali spomladi leta 2008 na vabilo tedanjega ministra za zunanje zadeve RS, dr. Dimitrija Rupla, ki nas je pred uradnim obiskom v Italijo povabil na srečanje z namenom, da bi mu iz prve roke posredovali stališča manjšine (SKGZ in SSO) in da bi o tem bili na tekočem predvsem tisti, ki se zaradi svoje institucionalne vloge in dolžnosti (senatorka in deželna svetnika) neposredno ukvarjajo z manjšinskimi vpašanji. Tak diskriminatorni politični format si je torej zamislil zunanji minister pri prejšnji Janševi vladi, zamisel se je pa vsem zdela zelo umestna in posrečena (razpravljamo, tako ali drugače, o delovnem in ne opredstavniškem telesu legitimiranih in pooblaščenih institucionalnih predstavnikov). Vrstilo se je še eno srečanje z ministrom Ruplom, nato, po izvolitvi nove vlade v Sloveniji, srečanje pri ministru Žekšu v Lubljani, srečanje z novoimenovanim slovenskim ambasadorjem Iztokom Mirošičem, sodelovanje na srečanju, ki sta ga oklicala minister Žekš in podtajnik pri italijanski vladi Mantica, srečanje z ministrom za zunanje zadeve RS Samuelom Žbogarjem in končno, lani jeseni, drugo delovno srečanje z veleposlanikom Mirošičem, na katerem je kolega Gabrovec prvič opozoril na odsotnost predstavnika stranke Ssk, čeprav je on sam njen izvoljen predstavnik v deželnem svetu.
Očitno pri Slovenski skupnosti niso še dokončno definirali kdo koga predstavlja, vendar, kot je pravilno naglasila Generalna Konzulka, v tistem omizju ni nihče od nas vabljen osebno ali po strankarskem ključu, vabljeni smo samo na osnovi svojih sedanjih zadolžitev. Dobro bi bilo, če bi svoje notranje probleme in nerešena odprta vprašanja o tem, ali je deželni svetnik za Ssk nezadostna reprezentančna raven, ne prenašali na druge manjšinske in institucionalne dejavnike in s tem spravljali v zadrego tudi institucionalne ravni Republike Slovenije. Konec koncev na zasedanja Sveta za Slovene v zamejstvu in po svetu pri Vladi RS od samega začetka ne vabijo drugih slovenskih izvoljenih in strankarskih predstavnikov, z izjemo Slovenske skupnosti. Prizadeti smo protestirali pri tistem institucionalnem telesu in še vedno pričakujemo odgovor ali vsaj urano utemeljitev, nobenemu od nas pa še na misle ne pride, da bi zaradi tega zahteval kdove kakšne ostre posege v Državnem zboru.
Ravnanje deželnega tajnika Ssk Terpina v danem primeru pa ocenjujem za podlo in nečastno. Menim namreč, da je ravno on tisti, ki je kuhal in zakuhal ponedeljkov “incident” na Generalnem Konzulatu in čudi me, da mu nekdo, ki ni ravno novinec v Državnem zboru RS, tako naivno naseda na ravni prizadete enostranske in neobjektivnwe informacije.

Z odličnim spoštovanjem
Igor Kocijančič

Za dejavnosti manjšeine nobenih deželnih sredstev

V okviru razprave o posameznih členih deželnega rebalansa je včeraj prva deželna komisija obravnavala tudi 6. člen, ki predvideva posege na področju kulturnih in športnig dejavnosti ter jezikovnih manjšin. Podpisani je pristojnega deželnega odbornika Molinaro vprašal, ali numerava Dežela vsaj delno nadoknaditi izničeno postavko deželenega sklada za financiranje dejavnosti slovenske manjšine. Odbornik je odgovoril, da sredstev ni niti za delno refinanciranje sklada, tako kot ni predvidenih drugih sredstev za krovni organizaciji SKGZ in SSO. Glede na to, da je iz Rima prispela vest, da so po večletni zamrznitvi prostili sredstva za dvojezično poslovanje krajevnih uprav, je Molinaro mnenja, da bi morala biti slovenska manjšina “v splošnem” zadovoljna, tako kot bi bilo treba svoj čas bolj markantno poudariti, da ni bila prikrajšana za že “slavi” milijon evrov iz državnih skladov za dejavnsoti manjšine.
Vse lepo in prav, torej. Dežela FJK pa iz svojih dotacij že spet ne daje ničesar. Zakon bo sicer v plenari razpravi konec junija, do tedaj pa bosta skušala podpisani in kolega Gabrovec spet opozoriti Tonda in Molinaro, da se da za še odprta vprašanja v odnosu do slovenske manjšine še poseči, če že ne ravno primerno pa vsaj delno…

Trst, 17.06.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL

“Špetrski šoli dejansko preti začasna teritorialna razdrobljenost”

V okviru današnjega “question time” v deželnem svetu je odbornik za šolstvo in kulturo Roberto Molinaro neposredno odgovoril na vprašanje deželnega svetnika Igorja Kocijančiča, ki ga je, izhajajoč iz zadnjih premikov v zvezi z začasno premestitvijo špetrske dvojezične šole in tudi “bizarnega” odprtega pisma petih županov italijanskemu zunanjemu ministru Frattiniju (kaj ima začasna premestitev državne šole opratiti z ministrstvom za zunanje zadeve?), predložil deželni upravi, da bi izvedel dve bistveni dejstvi: ali stoji deželna uprava še vedno za svojim javnim stališčem (iznesla sta ga tako predsednik Tondo kot Molinaro) o ohranitvi enotnosti šole tudi v začasnem sedežu, dokler bodo pač tramala obnovitvena dela in če je mogoče uporabiti nakazana državna sredstva za obnovo poslopja špetrske šole, oz. del slednjih, za ureditev potrebnih prostorov v špetrskem dijaškem domu Paolo Diacono, ki je po oceni učnega osebja in združenja staršev špetrske šole najsmotrnejša začasna rešitev.
Molinaro je v svojem odgovoru naglasil, da je deželna uprava na srečanju, ki go je o zadevi sklicala špetrska Občina 7. aprila letos izrazila prepričanje, da je treba iskati rešitev ob ohranitvi dvojezične šole v enem samem sedežu, ob avesti, “da bo to mogoče samo pod pogojem, da bi za to primerno usposobili opredeljeni začasni sedež. Od tu izhaja časovno neopredeljena začasna faza, v kateri bi lahko dvojezično šolsko ustanovo namestili na več različnih sedežih.” Odbornik naglaša tudi, da je poslopje špetrske dvojezične šole tako kot evidentirenje primernega začasnega, oz. dokončnega sedeža v pristojnosti občinske uprave.
V zvezi z drugim vprašanjem pa je Molinaro odgovoril, “da je v izrednem programu nujnih posegov za preventivo in zajezitev tveganja pred ranljivostjo tudi nestrukturnih elementov šolskih poslopij”, ki ga je odobril medministrski odbor CIPE na predlog ministrstev za šolstvo, infrastrukturo in prevoze, zaobjet tudi specifičen poseg za poslopje špetrske šole v ul. Azzima št. 9. Izvedbo posega bodo vsebinsko zakoličili v posebnem sporazumu med Državo in ustanovo, ki ji je poseg namenjen – to je Občina Špeter.
V preprostejših besedah: špetrski šoli preti daljša (vse do izvedbe obnovitvenih del) začasna teritorialna razdrobljenost in nakazanih sredstev ni mogoče uporabiti, niti delno, za posege na drugačnih poslopjih od špetrske šole.

Trst, 04.06.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Predsednik Svetniške skupine Levica Mavrica

“Zakaj neki Slovenci ne glasujejo za LS in se ne prepoznavajo v desni sredini”

V razpravi znotraj naše skupnosti o nuji reform krovnih in primarnih organizacij ter o odnosih med civilno družbo in politiko večkrat ugotavljamo, da se Slovenci v Italiji soočajo skoraj izključno – z izjemo institucionalnih stikov – s strankami levosredinskega polja.
Predsednik SKGZ-ja Rudi Pavšič je pred kratkim javno izjavil, da je bil zaradi tega deležen tudi “dobrohotnega grajanja” senatorja Ferruccia Sara, ki naj bi delno utemeljeval institucionalno mlačnost Dežele, vsedržavne Vlade in krajevnih ustanov z desnosredinsko upravo v odnosu do Slovencev v Italiji tudi zaradi tega dejstva.
Sarovo sklepanje je navidez logično, čeprav bi moral politik strega kova, kakršen furlanski senator nedvomno je, tudi preučevati razlog določenih pojavov. In ne da bi se vračali v dogodke prvega povojnega obdobja ali tako imenovane hladne vojne, bomo postegli kar s svežo kroniko teh dnevov. Izhajajoč iz dejstva, da so na vozilih in uniformah civilne zaščite nekaterih okoliških občin italijansko-slovenski dvojezični napisi je včeraj deželni svetnik Piero Camber naslovil na pristojnega deželenega odbornika interpelacijo, v kateri sprašuje ali so tovrstni napisi “razumljivi” celotni populaciji FJK ter predlaga, da bi bilo primerneje, ko bi slednji bili samo v italijanščini ali kvečjemu še v angleščini. Menim, da je katerikoli komentar popolnoma odveč.
Danes, v okviru krajevnih zdrah v okviru mestnega Ljudstva Svoboščin med tako imenovanimi “Bandelli boys” in županom Dipiazzo, beremo o javnem napadu občinskega svetnika Andree Pellarinija na župana, češ, da so tudi danes “zloglasne rdeče zastave, sledovi Prvega Maja, lepo razvidne na kraški planoti.” Mimo tega, da je že obče znano, da so rdeče zastave simbol Prvega Maja v smislu praznika dela in delavstva in da se njihova prisotnost navadno podaljša nekaj dni po prazniku (tradicionalno jih razobešajo v noči s 30. aprila na 1. Maj), Pellarini bi bržkone raje pripisal oznako zloglasnosti tistim nostalgičnim in kvaziprevratniškim fašističnim zborovanjem, ki jih nekatere ekstremno desničarske organizacije iz Trsta in Veneta 25. Aprila (zanje je to praznik infojbatorjev) prirejajo v Bazovici in ki se jih je v preteklosti tudi sam udeleževal.
Dva mala, a zelo sveža primera, ki bosta nemara služila senatorju Saru (morda še komu), da dojame, zakaj je objektivno težko za Slovence, tudi za najbolj zmerne in desničarsko naravnane, da bi se prepoznavali in glasovali za tako LS. O Severni Ligi pa kdaj drugič. Medtem nestrpno pričakujemo ustanovitev slovenske komisije (tudi konzulta bi ustrezala) Slovencev v LS.
Trst, 05.05.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Predsednik svetniške skupine Levica Mavrica

Dan spomina ali dan mistifikacije?

Že nekaj let smo vajeni, v tej državi in v sklopu Evropske unije “dokončno padlih meja”, predvsem zaradi prisotne splošno revizionistične težnje raznovrstnih evropskih politik spominjanja – ki vztrajno utapljajo fašistične in nacistične zločine v brezbrežno morje brezoblične pripovedi o žrtvah 20. stoletja, tako imenovanega stoletja totalitarizmov - da nam servirajo kakršnekoli lažne kvaziinformacije in da nas dobesedno sipajo z vsakovrstnimi neumnostmi, ne da bi se pretirano razburjali. V Italiij se današnja različica fašizma navadno predstavlja brez uniform in preoblek, ki so ga zgodovinsko okarakterizirali. Včasih se preobleče v “formalno demokracijo” in hegemonizira razpravo in medijsko sceno ob Dnevu Spomina.
Vsako leto eksponenčno raste število domnevnih infoibirancev ter žrtev slavokomunističnega barbarstva, medtem ko pristojne Inštitucije le stežka pridejo na sled sorodnikom in potomcem tolikšnega človeštva, ki je tragično preminulo: ko bi bile tovrstne trditve in zapisi blizu resnici, bi moralo obstajati neka skladnost vsaj med številom žrtev in izdanimi spominskimi kolajnami…
Od včeraj bo Dan Spomina lahko služil tudi za začetek nove negacionistične kampanje. Zdi se namreč, da je znani pisatelj in časnikar Arrigo Petacco, med potekom večerne radijske oddaje vsedržavne mreže RAI izjavil, da Rižarna pri Sv. Soboti naj bi ne bila koncentracijsko taborišče (edini nacistični lager v Italiji), ampak da bi v resnici šlo za zgodovinsko podtaknjeno verzijo, ki bi služila prav političnemu namenu, da se omili tragedija fojb. Kdove kaj nam bo o tej trditvi znal povedati Predsednik Napolitano…

Trst, 11.02.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL

Sindikati sklicali javni sestanek o stanju v slovenskih organizacijah

NOV ZAČETEK ALI VNOVIČNA IZGUBLJENA PRILOŽNOST?

Pokrajinska tajništva sindikatov CGIL, CISL in UIL so konec januarja odposlala vabila na javno srečanje o finančnih težavah, splošnem stanju manjšinske organiziranosti in posameznih kriznih žariščih, ki v tem trenutku, ko se slabo piše celotnemu našemu organiziranemu delovanju, nekako “izstopajo” po problematičnosti.
Srečanja, ki je bilo 8. februarja popoldne v tržaškem Kulturnem domu se je, ob pokrajinskih tajnikih CGIL (Adriano Sincovich), CISL (Luciano Bordin) in UIL (Luca Visintini), udeležilo še kakih petnajst ljudi, v glavnem slovensko govorečih izvoljenih in sindikalnih predstavnikov, pokrajinski predsednik SKGZ Ace Mermolja (deželni predsednik Pavšič je bil opravičeno odsoten) ter nekaj posameznikov, ki jih je pobuda zanimala. Za Ssk ni bilo nikogar, za SSO pa je bil prisoten en sam predstavnik.
Sindikalni tajniki so uvedli srečanje in obrazložili namen pobude, oz. željo po sodelovanju s krovnima organizacijama in političnimi strankami, v katerih se prepoznava večina Slovencev v težnji po dosegi ponovne vzpostavitve vsaj ravni financiranja iz leta 2009 na relaciji Država – Dežela, razen tega pa izrazili zaskrbljenost, zaradi nekako prirojene manjšinske težnje in navade, da tudi v trenutku zelo perečih kriznih situacij manjšina na splošno - in z njo obe krovni organizaciji – mimo ustaljenih shem (dialog z, oz. pritisk na institucije tu in Sloveniji in na vladne ter izvoljene predstavnice/ke) ne soudeležuje tudi drugih pomembnih družbenih dejavnikov, v prvi vrsti prav sindikalnih organizacij. Drugi razlog za izrazito skrb sindikata pa bržkone tiči v bojazni, da bi v primeru dejanskega oklestenja tistega milijona evrov, ki je bil do tu odvzet iz vsedržavnega manjšinskega sklada po zakonu 38/2001 (in naj bi ga italijanska vlada, tudi na osnovi javno sprejetih obvez vidnih vladnih predstavnikov, vrinila v večnamenski odlok, t.i. decreto milleproroghe), tudi v okviru slovenskih organizacij bili na dnevnem redu odpusti in krčenja osebja.
Razprave v pravem pomenu besede ni bilo. Nekateri prisotni so posegli in povedali svoje mnenje v odnosu do zapletenega stanja in vsebin, ki so jih v uvodnih poročilih zaobjeli Sincovich, Visintini in Bordin. Ob koncu so se prisotni dogovorili, da bodo sindikalne organizacije v naslednjih dneh preverile, kakšne oblike dodatnega pritiska lahko uvedejo njihovi vsedržavni nivoji za pridobitev manjkajočih državnih sredstev, in da bodo na deželni ravni zaprosili za čimprejšnji sestanek z odbornikom Molinarom ter na odprta vprašanja slovenskih ustanov opozorili tudi občinske upravitelje. Sindikati bodo drugo podobno srečanje v podobni sestavi sklicali ob začetku marca. Odtlej naj bi začelo delovati tudi svojevrstno “mešano” in razširjeno permanentno omizje za obravnavo kriznih žarišč institucij slovenske manjšine v Italiji. Ponedeljkovo srečanje je torej bilo neka novost, mogoče celo začetek novega obdobja in drugačne kakovosti konfrontacije, v katero so bile sindikalne organizacije doslej vključene le mestoma in epizodično. Bomo videli. Zaenkrat upajmo le, da ne bo šlo za vnovično izgubljeno priložnost.

Igor Kocijančič

Še o napovedani reformi krajevnih avtonomij in mestni občini Trst

Neosnovano vzvalovanje javnega mnenja z medijskim pompom

Da ne bo nesporazumov: nasprotovanje ideji in izjavam o ustanovitvi mestne občine (città metropolitana) nima nobene ideološke zasnove: mestna občina je pač le ustavna oblika ureditve krajevnih uprav, ki v sebi združuje pristojnosti občine in pokrajine. Izhaja iz prve večje reforme ustroja krajevnih uprav (zakonodajni odlok št. 267/2000), ki je “kronal” obdobje “reform” na področju krajevnih uprav, ki jih je konec devetdesetih let uvedel tedanji minister za javno upravo, Franco Bassanini in je predvidena tudi v že odobrenih spremembah drugega dela Italijanske Ustave, kar je zelo pomembno, ker so v tistem besedilu tudi podrobno navedena večja italijanska mesta (Bari, Benetke, Bologna, Firence, Milan, Neapelj, Reggio Calabria, Rim, Turin), ki se lahko potegujejo za status mestne občine v vsedržavnem merilu. Trsta v tem seznamu ni, je pa v ožjem seznamu, ki so ga evidentirale dežele s posebnim statutom in ki zajema Cagliari, Catanio, Messino, Palermo in Trst. Ko bi v naši deželi res prišlo do odobritve zakona, ki bi Trst spremenil v mestno občino, bi to bilo v določenem neskladju z ustavnimi določili in čeprav je FJK dežela s posebnim statutom in neposredno pristojnost pri oblikovanju lastnega ustroja krajevnih avtonomij, bi to bilo vse prej kot enostaven postopek, da ne govorimo o zakonu 38/2001 z določili o zaščiti slovenske manjšine in vsebinah mednarodnih pogodb in sporazumov (Londonski memorandum), na osnovi katerih bi bilo mogoče in povsem upravičeno sprožiti vprašanje protiustavnosti.
Temeljni, “zgodovinski” in politični razlogi za nasprotovanje tovrstnemu ustroju mestne občine so bržkone vedno isti: najmanjša pokrajina v Italiji, ki nima lastnega ozemeljskega zaledja in ki šteje borih pet okoliških občin, ki premorejo vse skupaj 15% celotnega prebivalstva ampak več kot polovico celotnega pokrajinskega ozemlja, je v očeh nekaterih “anomalija”, ki jo je treba čimprej odpraviti. Najbolj zgovoren in nazoren dokaz o tem, da je ustanovitev mestne občine za nekatere slastna priložnost, bi lahko bila zgodba prostorskega in urbanističnega plana (beri regulacijski načrt ) tržaške občine. Na dlani je, da bi z ustanovitvijo mestne občine dobili nov centralistični in centraliziran upravni stroj (s pretežno tržaškimi in “mestno/meščanskimi” možgani in srcem), v katerem bi se odločalo zelo verjetno mimo ali preko hotenj krajevnih skupnosti, ki so bile vso povojno zgodovino vajene krajevne samouprave in samoodločanja (v upravnem smislu, seveda) in ki so dejansko dokazala, da so kljub svoji majhnosti zgledni, uspešni in učinkoviti upravni modeli. Prvi najbolj verjetni učinek mestne občine bi bilo najbrž pospešeno in divje uvajanje gradbenih posegov na Krasu in dolinskem Bregu, saj je pretežni del ozemlja in razpoložljivega prostora trenutno v pristojnosti petih manjših okoliških občin.
Vzbuja zvrhano mero začudenja dejstvo, da je v javnosti zaenkrat najbolj zagnan zagovornik mestne občine deželna odbornica Federica Seganti, ki bi morala biti po strankarski pripadnosti zelo pozorna in občutljiva na temo samoupravljanja krajevnih skupnosti (federalizem, itn.), tako kot dejstvo, da zaenkrat slednja igra na karto neosnovanega vzvalovanja javnega mnenja z medijskim pompom, le na osnovi lastnih prepričanj in idej, a formalno v odsotnosti tozadevnega zakonskega osnutka, o katerem ničesar ne vedo niti znotraj deželnega odbora. In ravno dejstvo, da se že brez besedila zganja že tolikšen predčasen medijski pritisk izpričuje dejstvo, da bo treba o tej zadevščini voditi primerno, kapilarno in teritorialno masovno zasnovano protikampanjo.

Igor Kocijančič