Zmaga levosredniske koalicije s ponovno uveljavitvijo Marie Terese Basse Poropat na Pokrajini ter uspehom Roberta Cosolinija v vlogi župana je že prebavljeno dejstvo in verjetno smo si nekoliko po nepotrebnem okrnili obdobje sproščenega povolilnega uživanja najprej z razpravami o metodah sestavljanja pokrajinskega in občinskega odbora, nakar pa še z ocenami o odsotnosti slovenske/ga odbornice/ka v novem občinskem odboru. O tem smo v Pd in ostalih medijih v teh dneh brali že nekaj polemik, predvsem pa veliko zanimivih razmišljanj in tez.
Trditev, da bi v Trstu lahko dobili slovenskega odbornika, ko bi nastopali “bolj enotno” drži do neke mere in bi jo lahko smiselno povezali z dolgoletno razpravo o organiziranosti manjšine in odpravi dvojnikov. Tu ne gre za vprašanje ali nimamo v naši sredi dovolj sposobnih ljudi (odgovor je na dlani). Nasprotno, menim, da imamo toliko sposobnih mož in žena (v političnih strankah in na vseh drugih področjih družbenih dejavnosti), da bi lahko v Trstu sestavili učinkovito ter v celoti slovensko odborniško ekipo ob županu Cosoliniju (oznaka velja tudi za Gorico), a vendar o tem razpravljamo in pišemo, ker v zdajšnjem odboru “ni niti ene/ga Slovenke/ca”. To je dejstvo, ki povzroča precej nelagodja, v nekaterih reakcijah pa tudi dejanska pretiravanja.
Dovolj je, da s spominom sežemo le nekaj mesecev nazaj, v obdobje od primarnih volitev do danes, zato da si ustvarimo najprej sliko o ne ravno optimističnih domnevah in pričakovanjih glede končne usode Cosolinijeve kandidature (kdo si je tedaj postavljal vprašanja o možni sestavi občinskega odbora, ko je “med vrsticami” in “neizjavljenim” prevladovalo splošno mnenje o šibkosti in prevelike strankarske opredeljenosti tiste kandidature in so vsi že vdano pričakovali scenarij, ki je predvideval najprej zedinjenje razbite desne sredine in posledično Antonionejevo zmagoslavje?). Menim, to pa bi lahko bil neke vrste operativi predlog za naslednje upravne volitive, da bi do slovenske/ga odbornice/ka (kateregakoli) prišli, če bi to vključili v vsebine upravnega programa županskega kandidata. Tega se v tisti začetni pripravljalni fazi volilne kampanje ni spomnil prav nihče, medtem pa je stvar prehajala v svojo živo fazo, županski kandidat in koalicija sta se dokončno ozavestila o možnosti zmage (ampak tudi po prvem krogu je bilo tu še veliko bojazni in skepse) in Roberto Cosolini je začel razmišljati o sestavi odbora, tako kot to počnejo vsi županski kandidati tik pred zdajci. Dejstvo, da ni pomislil na Slovenko ali Slovenca ne pomeni, da omalovažuje vlogo in prispevek naše skupnosti k svoji izvolitvi, ampak preposto, da je imel svoj koncept splošne sestave, svojo skupino kandidatk in kandidatov, v katerem je za stranke predvidel točen določen manevrski prostro. Stranke koalicije pa, z izjemo Zveze Levice, niso predlagale slovenskih kandidatur za občinski odbor.
In če pogledamo na Pokrajino in na imenovanje Igorja Dolenca (za katerega sem osebno zelo zadovoljen in mu še enktrat čestitam) v funkcij odbornika/podpredsednika, bi verjetno nekoliko pretiravali, ko bi trdili, da je šlo za pričakovano izbiro ali za sprejetje neposrednega predloga slovenske manjšine ali Demokratske stranke.
Zdi se mi pomembnejše, da se osredotočimo na kakovost delovanja novih pokrajinskega in občinskega sveta in odbora, na dejstva in učinke, ki bodo sledili od danes do leta 2016. Veliko tega, kar še bo, je odvisno od izvoljenih predstavnikov in od vloge, ki jo nameravajo prevzeti. Od njih samih je v dobri meri odvisno, koliko so delavni in koliko so (v pozitivnem smislu) medijsko izpostavljeni. Ne morem soglašati s trditvijo, da je mesto predsednika občinskega (ali pokrajinskega) sveta tolažilna nagrada. Vse je odvisno od tega, kako funkcijo izvajaš: če se zadovoljiš z vlogo notarja in predsedujočega skupščini, potem je funkcija verjetno jalova. Če svoje pristojnosti uporabljaš zato, da si povezovalni člen med odborom in svetom in “stalno okence” za potrebe občanov in teritorija (ni slučajno, da je Rosato to vlogo opravljal zelo dobro), potem je funkcija verjetno veliko bolj dragocena kot odborniško mesto. Izkoristiti je pač treba priložnosti in pristojnosti. Ravno tako ne morem soglašati s trditvijo, da odborniki dnevno sooblikujejo politiko krajevne uprave. Odborniki izvajajo programske smernice župana, občinskega sveta in koalicije, ki ji pripadajo. Za svoje delovanje ne odgovarjajo občanom, ampak županu. Po domače povedano, čeprav so “ministri v malem” razpolagajo z razmeroma znatno manjšo mero avtonomije v odnosu do svojega “šefa”.
Verjetno bi bilo bolje, če zaenkrat zamrznemo polemike in preverimo, ali bodo naše/i izvoljene/i in imenovane/i predstavnice/ki v tej mandatni dobi učinkoviti in koristni, ne glede na institucionalno vlogo, ki jo opravljajo.
Igor Kocijančič
Deželni svetnik FJK, Predsednik svetniške skupine “Levica Mavrica”
Trst, 23. junija 2011
giovedì 23 giugno 2011
venerdì 14 gennaio 2011
Javni odgovor poslancu SDS Miru Petku in deželnemu tajniku Ssk Damjanu Terpinu:
Nihče od nas ni toliko naiven, da bi ne pričakoval javnih posledici v zvezi s t.i. “incidentom” na sedežu Generalnega Konzulata RS, vsekakor pa bi nihče ne pričakoval, da bodo reakcije tako pretirano ostre in da bomo celo brali o zahtevah zamenjave, zato ker je Generalna Konzulka odslovila nekoga, ki na delovni sestanek sploh ni bil vabljen. To je edina merodajna in objektivno resnica, drugo so natolcevanja, notranja in navzkrižna obračunavanja in zvrhana mera političnih in verjetno predvolilnih računic. Kakorkoli že, če je kdo dolgo časa kuhal in nato zakuhal škandal, to prav gotovo ni Generalna Konzulka RS Vasta Valenčič Pelikan, ki ji gre v danem primeru vsa naša solidarnost, v splošnem pa tudi javno priznanje za doslej opravljeno delo v korist slovenske manjšine v Italiji
Poslanec SDS Miro Petek, ki med drugim predseduje tudi Komisiji DZ RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa je, kot poročajo mediji, v svojem odprtem pismu vprašal, kdo naj bi izdelal “tak diskriminatorni politični format” (predsednika obeh krovnih organizacij, senatorka in deželna svetnika) in da bo pojasnila zahteval tudi od zunanjega ministra RS Samuela Žbogarja.
Če me spomin ne vara, smo se v taki zasedbi prvič odzvali spomladi leta 2008 na vabilo tedanjega ministra za zunanje zadeve RS, dr. Dimitrija Rupla, ki nas je pred uradnim obiskom v Italijo povabil na srečanje z namenom, da bi mu iz prve roke posredovali stališča manjšine (SKGZ in SSO) in da bi o tem bili na tekočem predvsem tisti, ki se zaradi svoje institucionalne vloge in dolžnosti (senatorka in deželna svetnika) neposredno ukvarjajo z manjšinskimi vpašanji. Tak diskriminatorni politični format si je torej zamislil zunanji minister pri prejšnji Janševi vladi, zamisel se je pa vsem zdela zelo umestna in posrečena (razpravljamo, tako ali drugače, o delovnem in ne opredstavniškem telesu legitimiranih in pooblaščenih institucionalnih predstavnikov). Vrstilo se je še eno srečanje z ministrom Ruplom, nato, po izvolitvi nove vlade v Sloveniji, srečanje pri ministru Žekšu v Lubljani, srečanje z novoimenovanim slovenskim ambasadorjem Iztokom Mirošičem, sodelovanje na srečanju, ki sta ga oklicala minister Žekš in podtajnik pri italijanski vladi Mantica, srečanje z ministrom za zunanje zadeve RS Samuelom Žbogarjem in končno, lani jeseni, drugo delovno srečanje z veleposlanikom Mirošičem, na katerem je kolega Gabrovec prvič opozoril na odsotnost predstavnika stranke Ssk, čeprav je on sam njen izvoljen predstavnik v deželnem svetu.
Očitno pri Slovenski skupnosti niso še dokončno definirali kdo koga predstavlja, vendar, kot je pravilno naglasila Generalna Konzulka, v tistem omizju ni nihče od nas vabljen osebno ali po strankarskem ključu, vabljeni smo samo na osnovi svojih sedanjih zadolžitev. Dobro bi bilo, če bi svoje notranje probleme in nerešena odprta vprašanja o tem, ali je deželni svetnik za Ssk nezadostna reprezentančna raven, ne prenašali na druge manjšinske in institucionalne dejavnike in s tem spravljali v zadrego tudi institucionalne ravni Republike Slovenije. Konec koncev na zasedanja Sveta za Slovene v zamejstvu in po svetu pri Vladi RS od samega začetka ne vabijo drugih slovenskih izvoljenih in strankarskih predstavnikov, z izjemo Slovenske skupnosti. Prizadeti smo protestirali pri tistem institucionalnem telesu in še vedno pričakujemo odgovor ali vsaj urano utemeljitev, nobenemu od nas pa še na misle ne pride, da bi zaradi tega zahteval kdove kakšne ostre posege v Državnem zboru.
Ravnanje deželnega tajnika Ssk Terpina v danem primeru pa ocenjujem za podlo in nečastno. Menim namreč, da je ravno on tisti, ki je kuhal in zakuhal ponedeljkov “incident” na Generalnem Konzulatu in čudi me, da mu nekdo, ki ni ravno novinec v Državnem zboru RS, tako naivno naseda na ravni prizadete enostranske in neobjektivnwe informacije.
Z odličnim spoštovanjem
Igor Kocijančič
Poslanec SDS Miro Petek, ki med drugim predseduje tudi Komisiji DZ RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa je, kot poročajo mediji, v svojem odprtem pismu vprašal, kdo naj bi izdelal “tak diskriminatorni politični format” (predsednika obeh krovnih organizacij, senatorka in deželna svetnika) in da bo pojasnila zahteval tudi od zunanjega ministra RS Samuela Žbogarja.
Če me spomin ne vara, smo se v taki zasedbi prvič odzvali spomladi leta 2008 na vabilo tedanjega ministra za zunanje zadeve RS, dr. Dimitrija Rupla, ki nas je pred uradnim obiskom v Italijo povabil na srečanje z namenom, da bi mu iz prve roke posredovali stališča manjšine (SKGZ in SSO) in da bi o tem bili na tekočem predvsem tisti, ki se zaradi svoje institucionalne vloge in dolžnosti (senatorka in deželna svetnika) neposredno ukvarjajo z manjšinskimi vpašanji. Tak diskriminatorni politični format si je torej zamislil zunanji minister pri prejšnji Janševi vladi, zamisel se je pa vsem zdela zelo umestna in posrečena (razpravljamo, tako ali drugače, o delovnem in ne opredstavniškem telesu legitimiranih in pooblaščenih institucionalnih predstavnikov). Vrstilo se je še eno srečanje z ministrom Ruplom, nato, po izvolitvi nove vlade v Sloveniji, srečanje pri ministru Žekšu v Lubljani, srečanje z novoimenovanim slovenskim ambasadorjem Iztokom Mirošičem, sodelovanje na srečanju, ki sta ga oklicala minister Žekš in podtajnik pri italijanski vladi Mantica, srečanje z ministrom za zunanje zadeve RS Samuelom Žbogarjem in končno, lani jeseni, drugo delovno srečanje z veleposlanikom Mirošičem, na katerem je kolega Gabrovec prvič opozoril na odsotnost predstavnika stranke Ssk, čeprav je on sam njen izvoljen predstavnik v deželnem svetu.
Očitno pri Slovenski skupnosti niso še dokončno definirali kdo koga predstavlja, vendar, kot je pravilno naglasila Generalna Konzulka, v tistem omizju ni nihče od nas vabljen osebno ali po strankarskem ključu, vabljeni smo samo na osnovi svojih sedanjih zadolžitev. Dobro bi bilo, če bi svoje notranje probleme in nerešena odprta vprašanja o tem, ali je deželni svetnik za Ssk nezadostna reprezentančna raven, ne prenašali na druge manjšinske in institucionalne dejavnike in s tem spravljali v zadrego tudi institucionalne ravni Republike Slovenije. Konec koncev na zasedanja Sveta za Slovene v zamejstvu in po svetu pri Vladi RS od samega začetka ne vabijo drugih slovenskih izvoljenih in strankarskih predstavnikov, z izjemo Slovenske skupnosti. Prizadeti smo protestirali pri tistem institucionalnem telesu in še vedno pričakujemo odgovor ali vsaj urano utemeljitev, nobenemu od nas pa še na misle ne pride, da bi zaradi tega zahteval kdove kakšne ostre posege v Državnem zboru.
Ravnanje deželnega tajnika Ssk Terpina v danem primeru pa ocenjujem za podlo in nečastno. Menim namreč, da je ravno on tisti, ki je kuhal in zakuhal ponedeljkov “incident” na Generalnem Konzulatu in čudi me, da mu nekdo, ki ni ravno novinec v Državnem zboru RS, tako naivno naseda na ravni prizadete enostranske in neobjektivnwe informacije.
Z odličnim spoštovanjem
Igor Kocijančič
giovedì 17 giugno 2010
Za dejavnosti manjšeine nobenih deželnih sredstev
V okviru razprave o posameznih členih deželnega rebalansa je včeraj prva deželna komisija obravnavala tudi 6. člen, ki predvideva posege na področju kulturnih in športnig dejavnosti ter jezikovnih manjšin. Podpisani je pristojnega deželnega odbornika Molinaro vprašal, ali numerava Dežela vsaj delno nadoknaditi izničeno postavko deželenega sklada za financiranje dejavnosti slovenske manjšine. Odbornik je odgovoril, da sredstev ni niti za delno refinanciranje sklada, tako kot ni predvidenih drugih sredstev za krovni organizaciji SKGZ in SSO. Glede na to, da je iz Rima prispela vest, da so po večletni zamrznitvi prostili sredstva za dvojezično poslovanje krajevnih uprav, je Molinaro mnenja, da bi morala biti slovenska manjšina “v splošnem” zadovoljna, tako kot bi bilo treba svoj čas bolj markantno poudariti, da ni bila prikrajšana za že “slavi” milijon evrov iz državnih skladov za dejavnsoti manjšine.
Vse lepo in prav, torej. Dežela FJK pa iz svojih dotacij že spet ne daje ničesar. Zakon bo sicer v plenari razpravi konec junija, do tedaj pa bosta skušala podpisani in kolega Gabrovec spet opozoriti Tonda in Molinaro, da se da za še odprta vprašanja v odnosu do slovenske manjšine še poseči, če že ne ravno primerno pa vsaj delno…
Trst, 17.06.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Vse lepo in prav, torej. Dežela FJK pa iz svojih dotacij že spet ne daje ničesar. Zakon bo sicer v plenari razpravi konec junija, do tedaj pa bosta skušala podpisani in kolega Gabrovec spet opozoriti Tonda in Molinaro, da se da za še odprta vprašanja v odnosu do slovenske manjšine še poseči, če že ne ravno primerno pa vsaj delno…
Trst, 17.06.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
venerdì 4 giugno 2010
“Špetrski šoli dejansko preti začasna teritorialna razdrobljenost”
V okviru današnjega “question time” v deželnem svetu je odbornik za šolstvo in kulturo Roberto Molinaro neposredno odgovoril na vprašanje deželnega svetnika Igorja Kocijančiča, ki ga je, izhajajoč iz zadnjih premikov v zvezi z začasno premestitvijo špetrske dvojezične šole in tudi “bizarnega” odprtega pisma petih županov italijanskemu zunanjemu ministru Frattiniju (kaj ima začasna premestitev državne šole opratiti z ministrstvom za zunanje zadeve?), predložil deželni upravi, da bi izvedel dve bistveni dejstvi: ali stoji deželna uprava še vedno za svojim javnim stališčem (iznesla sta ga tako predsednik Tondo kot Molinaro) o ohranitvi enotnosti šole tudi v začasnem sedežu, dokler bodo pač tramala obnovitvena dela in če je mogoče uporabiti nakazana državna sredstva za obnovo poslopja špetrske šole, oz. del slednjih, za ureditev potrebnih prostorov v špetrskem dijaškem domu Paolo Diacono, ki je po oceni učnega osebja in združenja staršev špetrske šole najsmotrnejša začasna rešitev.
Molinaro je v svojem odgovoru naglasil, da je deželna uprava na srečanju, ki go je o zadevi sklicala špetrska Občina 7. aprila letos izrazila prepričanje, da je treba iskati rešitev ob ohranitvi dvojezične šole v enem samem sedežu, ob avesti, “da bo to mogoče samo pod pogojem, da bi za to primerno usposobili opredeljeni začasni sedež. Od tu izhaja časovno neopredeljena začasna faza, v kateri bi lahko dvojezično šolsko ustanovo namestili na več različnih sedežih.” Odbornik naglaša tudi, da je poslopje špetrske dvojezične šole tako kot evidentirenje primernega začasnega, oz. dokončnega sedeža v pristojnosti občinske uprave.
V zvezi z drugim vprašanjem pa je Molinaro odgovoril, “da je v izrednem programu nujnih posegov za preventivo in zajezitev tveganja pred ranljivostjo tudi nestrukturnih elementov šolskih poslopij”, ki ga je odobril medministrski odbor CIPE na predlog ministrstev za šolstvo, infrastrukturo in prevoze, zaobjet tudi specifičen poseg za poslopje špetrske šole v ul. Azzima št. 9. Izvedbo posega bodo vsebinsko zakoličili v posebnem sporazumu med Državo in ustanovo, ki ji je poseg namenjen – to je Občina Špeter.
V preprostejših besedah: špetrski šoli preti daljša (vse do izvedbe obnovitvenih del) začasna teritorialna razdrobljenost in nakazanih sredstev ni mogoče uporabiti, niti delno, za posege na drugačnih poslopjih od špetrske šole.
Trst, 04.06.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Predsednik Svetniške skupine Levica Mavrica
Molinaro je v svojem odgovoru naglasil, da je deželna uprava na srečanju, ki go je o zadevi sklicala špetrska Občina 7. aprila letos izrazila prepričanje, da je treba iskati rešitev ob ohranitvi dvojezične šole v enem samem sedežu, ob avesti, “da bo to mogoče samo pod pogojem, da bi za to primerno usposobili opredeljeni začasni sedež. Od tu izhaja časovno neopredeljena začasna faza, v kateri bi lahko dvojezično šolsko ustanovo namestili na več različnih sedežih.” Odbornik naglaša tudi, da je poslopje špetrske dvojezične šole tako kot evidentirenje primernega začasnega, oz. dokončnega sedeža v pristojnosti občinske uprave.
V zvezi z drugim vprašanjem pa je Molinaro odgovoril, “da je v izrednem programu nujnih posegov za preventivo in zajezitev tveganja pred ranljivostjo tudi nestrukturnih elementov šolskih poslopij”, ki ga je odobril medministrski odbor CIPE na predlog ministrstev za šolstvo, infrastrukturo in prevoze, zaobjet tudi specifičen poseg za poslopje špetrske šole v ul. Azzima št. 9. Izvedbo posega bodo vsebinsko zakoličili v posebnem sporazumu med Državo in ustanovo, ki ji je poseg namenjen – to je Občina Špeter.
V preprostejših besedah: špetrski šoli preti daljša (vse do izvedbe obnovitvenih del) začasna teritorialna razdrobljenost in nakazanih sredstev ni mogoče uporabiti, niti delno, za posege na drugačnih poslopjih od špetrske šole.
Trst, 04.06.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Predsednik Svetniške skupine Levica Mavrica
mercoledì 5 maggio 2010
“Zakaj neki Slovenci ne glasujejo za LS in se ne prepoznavajo v desni sredini”
V razpravi znotraj naše skupnosti o nuji reform krovnih in primarnih organizacij ter o odnosih med civilno družbo in politiko večkrat ugotavljamo, da se Slovenci v Italiji soočajo skoraj izključno – z izjemo institucionalnih stikov – s strankami levosredinskega polja.
Predsednik SKGZ-ja Rudi Pavšič je pred kratkim javno izjavil, da je bil zaradi tega deležen tudi “dobrohotnega grajanja” senatorja Ferruccia Sara, ki naj bi delno utemeljeval institucionalno mlačnost Dežele, vsedržavne Vlade in krajevnih ustanov z desnosredinsko upravo v odnosu do Slovencev v Italiji tudi zaradi tega dejstva.
Sarovo sklepanje je navidez logično, čeprav bi moral politik strega kova, kakršen furlanski senator nedvomno je, tudi preučevati razlog določenih pojavov. In ne da bi se vračali v dogodke prvega povojnega obdobja ali tako imenovane hladne vojne, bomo postegli kar s svežo kroniko teh dnevov. Izhajajoč iz dejstva, da so na vozilih in uniformah civilne zaščite nekaterih okoliških občin italijansko-slovenski dvojezični napisi je včeraj deželni svetnik Piero Camber naslovil na pristojnega deželenega odbornika interpelacijo, v kateri sprašuje ali so tovrstni napisi “razumljivi” celotni populaciji FJK ter predlaga, da bi bilo primerneje, ko bi slednji bili samo v italijanščini ali kvečjemu še v angleščini. Menim, da je katerikoli komentar popolnoma odveč.
Danes, v okviru krajevnih zdrah v okviru mestnega Ljudstva Svoboščin med tako imenovanimi “Bandelli boys” in županom Dipiazzo, beremo o javnem napadu občinskega svetnika Andree Pellarinija na župana, češ, da so tudi danes “zloglasne rdeče zastave, sledovi Prvega Maja, lepo razvidne na kraški planoti.” Mimo tega, da je že obče znano, da so rdeče zastave simbol Prvega Maja v smislu praznika dela in delavstva in da se njihova prisotnost navadno podaljša nekaj dni po prazniku (tradicionalno jih razobešajo v noči s 30. aprila na 1. Maj), Pellarini bi bržkone raje pripisal oznako zloglasnosti tistim nostalgičnim in kvaziprevratniškim fašističnim zborovanjem, ki jih nekatere ekstremno desničarske organizacije iz Trsta in Veneta 25. Aprila (zanje je to praznik infojbatorjev) prirejajo v Bazovici in ki se jih je v preteklosti tudi sam udeleževal.
Dva mala, a zelo sveža primera, ki bosta nemara služila senatorju Saru (morda še komu), da dojame, zakaj je objektivno težko za Slovence, tudi za najbolj zmerne in desničarsko naravnane, da bi se prepoznavali in glasovali za tako LS. O Severni Ligi pa kdaj drugič. Medtem nestrpno pričakujemo ustanovitev slovenske komisije (tudi konzulta bi ustrezala) Slovencev v LS.
Trst, 05.05.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Predsednik svetniške skupine Levica Mavrica
Predsednik SKGZ-ja Rudi Pavšič je pred kratkim javno izjavil, da je bil zaradi tega deležen tudi “dobrohotnega grajanja” senatorja Ferruccia Sara, ki naj bi delno utemeljeval institucionalno mlačnost Dežele, vsedržavne Vlade in krajevnih ustanov z desnosredinsko upravo v odnosu do Slovencev v Italiji tudi zaradi tega dejstva.
Sarovo sklepanje je navidez logično, čeprav bi moral politik strega kova, kakršen furlanski senator nedvomno je, tudi preučevati razlog določenih pojavov. In ne da bi se vračali v dogodke prvega povojnega obdobja ali tako imenovane hladne vojne, bomo postegli kar s svežo kroniko teh dnevov. Izhajajoč iz dejstva, da so na vozilih in uniformah civilne zaščite nekaterih okoliških občin italijansko-slovenski dvojezični napisi je včeraj deželni svetnik Piero Camber naslovil na pristojnega deželenega odbornika interpelacijo, v kateri sprašuje ali so tovrstni napisi “razumljivi” celotni populaciji FJK ter predlaga, da bi bilo primerneje, ko bi slednji bili samo v italijanščini ali kvečjemu še v angleščini. Menim, da je katerikoli komentar popolnoma odveč.
Danes, v okviru krajevnih zdrah v okviru mestnega Ljudstva Svoboščin med tako imenovanimi “Bandelli boys” in županom Dipiazzo, beremo o javnem napadu občinskega svetnika Andree Pellarinija na župana, češ, da so tudi danes “zloglasne rdeče zastave, sledovi Prvega Maja, lepo razvidne na kraški planoti.” Mimo tega, da je že obče znano, da so rdeče zastave simbol Prvega Maja v smislu praznika dela in delavstva in da se njihova prisotnost navadno podaljša nekaj dni po prazniku (tradicionalno jih razobešajo v noči s 30. aprila na 1. Maj), Pellarini bi bržkone raje pripisal oznako zloglasnosti tistim nostalgičnim in kvaziprevratniškim fašističnim zborovanjem, ki jih nekatere ekstremno desničarske organizacije iz Trsta in Veneta 25. Aprila (zanje je to praznik infojbatorjev) prirejajo v Bazovici in ki se jih je v preteklosti tudi sam udeleževal.
Dva mala, a zelo sveža primera, ki bosta nemara služila senatorju Saru (morda še komu), da dojame, zakaj je objektivno težko za Slovence, tudi za najbolj zmerne in desničarsko naravnane, da bi se prepoznavali in glasovali za tako LS. O Severni Ligi pa kdaj drugič. Medtem nestrpno pričakujemo ustanovitev slovenske komisije (tudi konzulta bi ustrezala) Slovencev v LS.
Trst, 05.05.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Predsednik svetniške skupine Levica Mavrica
giovedì 11 febbraio 2010
Dan spomina ali dan mistifikacije?
Že nekaj let smo vajeni, v tej državi in v sklopu Evropske unije “dokončno padlih meja”, predvsem zaradi prisotne splošno revizionistične težnje raznovrstnih evropskih politik spominjanja – ki vztrajno utapljajo fašistične in nacistične zločine v brezbrežno morje brezoblične pripovedi o žrtvah 20. stoletja, tako imenovanega stoletja totalitarizmov - da nam servirajo kakršnekoli lažne kvaziinformacije in da nas dobesedno sipajo z vsakovrstnimi neumnostmi, ne da bi se pretirano razburjali. V Italiij se današnja različica fašizma navadno predstavlja brez uniform in preoblek, ki so ga zgodovinsko okarakterizirali. Včasih se preobleče v “formalno demokracijo” in hegemonizira razpravo in medijsko sceno ob Dnevu Spomina.
Vsako leto eksponenčno raste število domnevnih infoibirancev ter žrtev slavokomunističnega barbarstva, medtem ko pristojne Inštitucije le stežka pridejo na sled sorodnikom in potomcem tolikšnega človeštva, ki je tragično preminulo: ko bi bile tovrstne trditve in zapisi blizu resnici, bi moralo obstajati neka skladnost vsaj med številom žrtev in izdanimi spominskimi kolajnami…
Od včeraj bo Dan Spomina lahko služil tudi za začetek nove negacionistične kampanje. Zdi se namreč, da je znani pisatelj in časnikar Arrigo Petacco, med potekom večerne radijske oddaje vsedržavne mreže RAI izjavil, da Rižarna pri Sv. Soboti naj bi ne bila koncentracijsko taborišče (edini nacistični lager v Italiji), ampak da bi v resnici šlo za zgodovinsko podtaknjeno verzijo, ki bi služila prav političnemu namenu, da se omili tragedija fojb. Kdove kaj nam bo o tej trditvi znal povedati Predsednik Napolitano…
Trst, 11.02.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Vsako leto eksponenčno raste število domnevnih infoibirancev ter žrtev slavokomunističnega barbarstva, medtem ko pristojne Inštitucije le stežka pridejo na sled sorodnikom in potomcem tolikšnega človeštva, ki je tragično preminulo: ko bi bile tovrstne trditve in zapisi blizu resnici, bi moralo obstajati neka skladnost vsaj med številom žrtev in izdanimi spominskimi kolajnami…
Od včeraj bo Dan Spomina lahko služil tudi za začetek nove negacionistične kampanje. Zdi se namreč, da je znani pisatelj in časnikar Arrigo Petacco, med potekom večerne radijske oddaje vsedržavne mreže RAI izjavil, da Rižarna pri Sv. Soboti naj bi ne bila koncentracijsko taborišče (edini nacistični lager v Italiji), ampak da bi v resnici šlo za zgodovinsko podtaknjeno verzijo, ki bi služila prav političnemu namenu, da se omili tragedija fojb. Kdove kaj nam bo o tej trditvi znal povedati Predsednik Napolitano…
Trst, 11.02.2010
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
martedì 9 febbraio 2010
Sindikati sklicali javni sestanek o stanju v slovenskih organizacijah
NOV ZAČETEK ALI VNOVIČNA IZGUBLJENA PRILOŽNOST?
Pokrajinska tajništva sindikatov CGIL, CISL in UIL so konec januarja odposlala vabila na javno srečanje o finančnih težavah, splošnem stanju manjšinske organiziranosti in posameznih kriznih žariščih, ki v tem trenutku, ko se slabo piše celotnemu našemu organiziranemu delovanju, nekako “izstopajo” po problematičnosti.
Srečanja, ki je bilo 8. februarja popoldne v tržaškem Kulturnem domu se je, ob pokrajinskih tajnikih CGIL (Adriano Sincovich), CISL (Luciano Bordin) in UIL (Luca Visintini), udeležilo še kakih petnajst ljudi, v glavnem slovensko govorečih izvoljenih in sindikalnih predstavnikov, pokrajinski predsednik SKGZ Ace Mermolja (deželni predsednik Pavšič je bil opravičeno odsoten) ter nekaj posameznikov, ki jih je pobuda zanimala. Za Ssk ni bilo nikogar, za SSO pa je bil prisoten en sam predstavnik.
Sindikalni tajniki so uvedli srečanje in obrazložili namen pobude, oz. željo po sodelovanju s krovnima organizacijama in političnimi strankami, v katerih se prepoznava večina Slovencev v težnji po dosegi ponovne vzpostavitve vsaj ravni financiranja iz leta 2009 na relaciji Država – Dežela, razen tega pa izrazili zaskrbljenost, zaradi nekako prirojene manjšinske težnje in navade, da tudi v trenutku zelo perečih kriznih situacij manjšina na splošno - in z njo obe krovni organizaciji – mimo ustaljenih shem (dialog z, oz. pritisk na institucije tu in Sloveniji in na vladne ter izvoljene predstavnice/ke) ne soudeležuje tudi drugih pomembnih družbenih dejavnikov, v prvi vrsti prav sindikalnih organizacij. Drugi razlog za izrazito skrb sindikata pa bržkone tiči v bojazni, da bi v primeru dejanskega oklestenja tistega milijona evrov, ki je bil do tu odvzet iz vsedržavnega manjšinskega sklada po zakonu 38/2001 (in naj bi ga italijanska vlada, tudi na osnovi javno sprejetih obvez vidnih vladnih predstavnikov, vrinila v večnamenski odlok, t.i. decreto milleproroghe), tudi v okviru slovenskih organizacij bili na dnevnem redu odpusti in krčenja osebja.
Razprave v pravem pomenu besede ni bilo. Nekateri prisotni so posegli in povedali svoje mnenje v odnosu do zapletenega stanja in vsebin, ki so jih v uvodnih poročilih zaobjeli Sincovich, Visintini in Bordin. Ob koncu so se prisotni dogovorili, da bodo sindikalne organizacije v naslednjih dneh preverile, kakšne oblike dodatnega pritiska lahko uvedejo njihovi vsedržavni nivoji za pridobitev manjkajočih državnih sredstev, in da bodo na deželni ravni zaprosili za čimprejšnji sestanek z odbornikom Molinarom ter na odprta vprašanja slovenskih ustanov opozorili tudi občinske upravitelje. Sindikati bodo drugo podobno srečanje v podobni sestavi sklicali ob začetku marca. Odtlej naj bi začelo delovati tudi svojevrstno “mešano” in razširjeno permanentno omizje za obravnavo kriznih žarišč institucij slovenske manjšine v Italiji. Ponedeljkovo srečanje je torej bilo neka novost, mogoče celo začetek novega obdobja in drugačne kakovosti konfrontacije, v katero so bile sindikalne organizacije doslej vključene le mestoma in epizodično. Bomo videli. Zaenkrat upajmo le, da ne bo šlo za vnovično izgubljeno priložnost.
Igor Kocijančič
Pokrajinska tajništva sindikatov CGIL, CISL in UIL so konec januarja odposlala vabila na javno srečanje o finančnih težavah, splošnem stanju manjšinske organiziranosti in posameznih kriznih žariščih, ki v tem trenutku, ko se slabo piše celotnemu našemu organiziranemu delovanju, nekako “izstopajo” po problematičnosti.
Srečanja, ki je bilo 8. februarja popoldne v tržaškem Kulturnem domu se je, ob pokrajinskih tajnikih CGIL (Adriano Sincovich), CISL (Luciano Bordin) in UIL (Luca Visintini), udeležilo še kakih petnajst ljudi, v glavnem slovensko govorečih izvoljenih in sindikalnih predstavnikov, pokrajinski predsednik SKGZ Ace Mermolja (deželni predsednik Pavšič je bil opravičeno odsoten) ter nekaj posameznikov, ki jih je pobuda zanimala. Za Ssk ni bilo nikogar, za SSO pa je bil prisoten en sam predstavnik.
Sindikalni tajniki so uvedli srečanje in obrazložili namen pobude, oz. željo po sodelovanju s krovnima organizacijama in političnimi strankami, v katerih se prepoznava večina Slovencev v težnji po dosegi ponovne vzpostavitve vsaj ravni financiranja iz leta 2009 na relaciji Država – Dežela, razen tega pa izrazili zaskrbljenost, zaradi nekako prirojene manjšinske težnje in navade, da tudi v trenutku zelo perečih kriznih situacij manjšina na splošno - in z njo obe krovni organizaciji – mimo ustaljenih shem (dialog z, oz. pritisk na institucije tu in Sloveniji in na vladne ter izvoljene predstavnice/ke) ne soudeležuje tudi drugih pomembnih družbenih dejavnikov, v prvi vrsti prav sindikalnih organizacij. Drugi razlog za izrazito skrb sindikata pa bržkone tiči v bojazni, da bi v primeru dejanskega oklestenja tistega milijona evrov, ki je bil do tu odvzet iz vsedržavnega manjšinskega sklada po zakonu 38/2001 (in naj bi ga italijanska vlada, tudi na osnovi javno sprejetih obvez vidnih vladnih predstavnikov, vrinila v večnamenski odlok, t.i. decreto milleproroghe), tudi v okviru slovenskih organizacij bili na dnevnem redu odpusti in krčenja osebja.
Razprave v pravem pomenu besede ni bilo. Nekateri prisotni so posegli in povedali svoje mnenje v odnosu do zapletenega stanja in vsebin, ki so jih v uvodnih poročilih zaobjeli Sincovich, Visintini in Bordin. Ob koncu so se prisotni dogovorili, da bodo sindikalne organizacije v naslednjih dneh preverile, kakšne oblike dodatnega pritiska lahko uvedejo njihovi vsedržavni nivoji za pridobitev manjkajočih državnih sredstev, in da bodo na deželni ravni zaprosili za čimprejšnji sestanek z odbornikom Molinarom ter na odprta vprašanja slovenskih ustanov opozorili tudi občinske upravitelje. Sindikati bodo drugo podobno srečanje v podobni sestavi sklicali ob začetku marca. Odtlej naj bi začelo delovati tudi svojevrstno “mešano” in razširjeno permanentno omizje za obravnavo kriznih žarišč institucij slovenske manjšine v Italiji. Ponedeljkovo srečanje je torej bilo neka novost, mogoče celo začetek novega obdobja in drugačne kakovosti konfrontacije, v katero so bile sindikalne organizacije doslej vključene le mestoma in epizodično. Bomo videli. Zaenkrat upajmo le, da ne bo šlo za vnovično izgubljeno priložnost.
Igor Kocijančič
Iscriviti a:
Post (Atom)