Položaj SSG in drugi zamejski nespodbudni primeri - Ad (in)Formandum

Ob vrsti stališč in javnih pozivov, ki se te dni vrstijo okrog krize SSG-ja in stvarnega tveganja, da bi letos sploh ne startala nova gledališka sezona, sem končno dobil zvezo z deželnim odbornikom za kulturo Molinarom, ki mi je vsaj posredno potrdil, da nimajo vse krajevne javne uprave enakega brezbrižnega odnosa do našega Stalnega gledališča. Po neuspelem poskusu sklicanja institucionalnega omizja, ki se je izjalovilo konec julija, si upam trditi, da je tržaška Pokrajina že takrat in tudi nazadnje izkazala veliko voljo do sodelovanja in prispevanja k rešitvi problema, da je dežela FJK z dano večino verjetno bolj odmaknjena od problema, vendar še vedno pripravljena na izpolnitev svojega deleža odgovornosti, medtem ko ostaja Občina Trst tisti dejavnik, ki se nikoli ni odzval na nobeno pisno ali drugačno vabilo ali poziv in ki še naprej dokazuje popolno brezbrižnost do problematike SSG-ja, kar že meji na nenaklonjenost če že ne na negativno razpoloženje do našega stalnega gledališča. Deželni odbornik Molinaro bo na jutrišnjem srečanju s tržaškim županom slednjemu predočil tudi nujnost obravnave problema SSG.
Vendar krizna žarišča in ta čas problematično stanje vrste naših ustanov na raznih področjih nas ne morejo odtegniti od drugih nespodbudnih primerov, ki se javnosti posredujejo kot uspeli primeri preobrazbe. Pred približno tednom dni je bil v našem osrednjem dnevniku članek o težavnem finančnem položaju SDZPI-ja, ki se je ob SSG-ju, slovenskih jaslih v Dijaškem domu in Stadionu 1. Maja uvrščal v večja manjšinska krizna žarišča. Včeraj smo iz članka izvedeli, da se je ustanova, ki je delovala predvsem z močnim javnim deležem, oz. financiranjem - ki ji je nekoč bilo ime Deželni Zavod za Poklicno Izobraževanje in je v skoraj tridesetih letih delovanja omogočila vrsti posameznic in posameznikov, da so se poklicno usposobili na raznih področjih in našli svoj »prostor pod soncem« (tudi taki, iz socialno ogroženih sredin, ki so bili prisiljeni opustiti druge smeri neobveznega šolanja) – praktično čez noč prelevila v popolnoma drugačno strukturo – socialno podjetje, ki ima že upravni odbor, predsednika, direktorja in ki bo moralo najprej, zaradi previsokih stroškov, zreducirati kadrovsko zasedbo za »največ pet mest«.
Mimo dejstva, da bi bilo najprej treba izvedeti koliko je skupaj vseh zaposlenih, da bi lahko ugibali in presojali težavnostno stopnjo stanja, bi se ob prizadevanjih za rešitev in premostitev kriznega stanja naših ustanov in združenj spodobilo, da bi bil pristop povsod enak: primer Ad Formandum dopušča možnost, da bi tudi drugod nekdo pomislil, da bo treba pač »nekaj, oz. nekoga žrtvovati« za rešitev ustanove. Navadno pa so to tiste in tisti, ki so za nastanek kriznih položajev najmanj krivi.

Trst, 02.09.2009
Igor Kocijančič
Deželni svetnik SKP – EL
Načelnik svetniške skupine Mavrična Levica